Najini muci

Ko sva bili še čisto majhni (16)

Stari mami sta se potem muci zdeli nekoliko čudni. Ko je ugotovila, da sta brez brkov, je bila zelo huda. Skrbelo jo je, kako bosta muci sedaj lovili miši. Muci potem nista imeli več vstopa v kuhinjo. Čudno se mi je zdelo, da nista žalostni. Veselo sta se podili po drvarnici in soseski, le zvečer ob molži sta pridno čakali, da dobita po precejanju mleka svojo porcijo. Takrat sva ju tudi lahko ujeli in božali.

Po vojni sem izvedela, da nama je muci poslala mamica. V partizansko čevljarsko delavnico, kjer je bila mamica za kuharico, se je od kdo ve kod zatekla breja mačka. Tam je skotila tri mucke. Ko sta bila mladička dovolj velika, ju je mamica po »zvezi« poslala Fajfarjevim za naju.

Sprehodi s »teto« Fani

Gospo Frančiško Boškin sva s sestrico klicali »teta Fani«. Stanovala je blizu Fajfarjevih. Bila je vdova in ni imela otrok. K njej se je preselil stric Mirko. To ni bilo všeč našim starim staršem. Stari ata je želel, da bi Mirko kot najstarejši sin prevzel domačijo, in pričakoval, da bo stric imel tudi naslednika. Teta Fani je bila dvajset let starejša od strica in prestara, da bi rodila otroke. Naju je imela rada, posebno priljubljena ji je bila sestrica Marica. Vodila naju je na sprehode. Bila je stroga in nisva smeli skakati naokoli. Njeni sprehodi mi niso bili všeč, ker so se vedno končali z obiskom pri kakšnih »tetah«. Sedeti pri miru, da so se naklepetale, je bilo za naju mučno. V spominu so mi ostali tudi prijetni sprehodi. Poleti smo hodile k Fuhsovi brvi, kjer sva lahko čofotali v plitvini Save. S teto smo šle tudi na Poljane pod Mežaklo. Tam je imela prijateljice, ki jih je rada obiskovala. Pri teh dekletih sva spoznali živali, ki so jim rekli koze. Poskusili sva kozje mleko. Meni ni teknilo. Mleko naše krave je bilo boljše. Z obiskov tistih krajev so ostale le fotografije. Teta Fani je bila aktivistka Osvobodilne fronte v Radovljici in njena naloga je bila, da pazi na naju.

Po vojni sta se stric Mirko in teta Fani razšla. Stric Mirko si je ustvaril družino. Dobili sva bratranca Mihca, ki se je rodil takrat, ko je naš stari ata umrl. Žal stric ni prevzel kmetije. Domačija je propadala. V hiši je do svojega dvaindevetdesetega leta starosti živela stara mama in z njo spomini na dve »fletni«, nagajivi punčki z modrimi očmi, ki so sijale kot spominčice, in na njune dolge lase, spletene v kitke, ki so se v poletnem soncu posvetlile kot pšenično klasje.