Nekateri svinjajo za vso nacijo

Kranj – Kranjčana Viljem Gogala in Darko Kastigar se poznata že iz otroštva. Obiskovala sta za isto šolo, skupaj igrala v šolski košarkarski ekipi, nakar sta izgubila stik. Po 30, 40 letih sta spet v isti ekipi, le da sta zdaj neutrudna prostovoljca, ki od leta 2021 skupaj pobirata odpadke v kranjski občini in tudi v drugih krajih. V štirih letih imata za seboj dvesto nabiralnih dni, pobrala naj bi že neverjetnih 80 ton smeti, kar priča tudi o moči posameznikove volje, da naredi spremembo. O izkušnjah s terena, najdbah in temačni plati človeške brezbrižnosti sta pred dnevi spregovorila na predavanju Slaba vest Kranja v sklopu festivala Eko teden, ki ga v gorenjski prestolnici prirejajo ob tradicionalni čistilni akciji.

Pivopivci prvo ime onesnaževalcev

Gogala je v uvodu delil spomin iz otroštva, ko se je igral pod gradom Khistlstein. »Tam je bil takrat dijaški dom in nad nami so kot projektili ruske vojske letele steklenice piva in se razbile kakih 20 metrov nižje. Pivopivci so vse do danes ostali prvo ime onesnaževalcev Kranja, le da sedaj ne mečejo več steklenic skozi grajska okna, ampak pločevinke skozi okna avtomobilov. To je postalo nacionalni šport,« je razložil Gogala. Povedal je tudi, da je kot otrok s prijateljem po Kranju z vozičkom zbiral star papir v upanju, da bosta zaslužila, a sta se morala zadovoljiti z drobižem. »Takrat sem si rekel, da s smetmi ne bom delal v življenju.« A se je obrnilo drugače …

Začela med korono

Gogala, po izobrazbi pravnik in sociolog, je službeno kariero že dolgo nazaj obesil na klin in izbral popotniški način življenja; prehodil je mnoge romarske poti in ima za seboj blizu 50 tisoč prehojenih kilometrov. »Čiščenje okolja se je rodilo iz neke krize. Sedim doma v tišini in se mi začne vrtoglavica. Za svoje težave sem povedal menihu v Škofji Loki, ki mi je rekel, da preveč sedim in da moram začeti nekaj delati za druge. Nesebično. Nekaj fizičnega. Nisem vedel, kaj naj delam, sem blokovski otrok. Nadaljeval sem s sprehodi, bil je čas korone, lokali so bili zaprti in sem opazil, da v našem gozdičku raste kup smeti. Za seboj so jih pustili fantje, ki ga niso več mogli piti po lokalih. Tako sem že na začetku imel veliko dela,« je pripovedoval Gogala.

Sprva je čistil v okolici svojega doma na Planini, a se je kmalu znašel pred težavo, kam s pobranimi smetmi. Sprva jih je odlagal tudi v smetnjake občanov. »Bil sem kar malo diverzant. Moral sem se skrivati, da me ni kdo zalotil.« Po dveh tednih se je predsednica krajevne skupnosti Sonja Mašić dogovorila s kranjsko komunalo, da so mu začeli odvažati vreče s smetmi. Po treh tednih se mu je pridružil Kastigar, sicer inženir elektrotehnike, ki je pred nekaj leti prav tako pustil službo, ki mu ni več prinašala zadovoljstva. »On ima za razliko od mene avto in tako so se tereni, ki so bili do tedaj omejeni na Planino in okolico, zelo podaljšali. Šla sva tudi do Ljubljane, po poplavah sva čistila obrežje Sore od Žirov do Reteč in skoraj dva meseca Kamniško Bistrico …« je povedal Gogala in dodal, da je bilo po poplavah najtežje z vej odstranjevati folijo od bal, ki je bila kot žvečilni gumi.

»Ko dolgo časa čistiš, spoznaš, da v resnici ni veliko ljudi, ki svinjajo, tisti, ki pa, pa svinjajo za celo nacijo. To so ljudje, ki bodo vsak dan, ko se bodo peljali iz službe, spili pivo, pločevinko pa odvrgli. Se pa ponekod pojavljajo tudi steklenice od vina ali viskija,« je razložil Gogala. Za »zvezde« je označil tudi sprehajalce psov. »Pasje iztrebke skupaj z vrečko vržejo v prvo grmovje. In ko se človek razvadi, to postane stvar navade.« Omenila sta tudi, da veliko smetijo tovornjakarji, ki za seboj puščajo tudi plastenke z urinom, in narkomani.

Zanimive najdbe

Na najpomembnejšo najdbo sta naletela med čiščenjem ob Kamniški Bistrici: glavnik iz medenine za konje iz zgodnjega 19. stoletja, ki ga je Gogala odnesel v kamniški muzej. Pokazala sta še nekaj več deset let starih predmetov: etiketo Fructalove marmelade, ki je stala 153 dinarjev, kartico javne govorilnice iz leta 1984, vrečko, v katero so nekoč pakirali mleko, in računalnik Spectrum 2 s konca 80-ih let.

Poudarila sta, da je najboljši čas za čiščenje zima, ker ni trave, listja in so smeti lažje vidne. »Pomembno je, da se pobirajo sproti. Če jih prekrije vejevje, zelenje ali zemlja, na koncu postanejo nevidne. Na videz je vse čisto, a so odpadki ostali v zemlji,« je opozoril Kastigar, ki je ob fotografijah predstavil nekaj terenov za čiščenje – predvsem v kranjski občini. Najprej je omenil pobočje med železniško postajo in Kalvarijo v Stražišču. Po njegovih besedah tam doživiš vse, kar ti čiščenje nudi; vse vrste odpadkov in terenov, tudi grmovje in trnje. »Na bližjem parkirišču so stalno smeti, odmetavajo jih tudi mimoidoči na pešpoti proti Kalvariji, na vrhu pa jih verjetno še danes mečejo dol nekateri domačini.« Na tem pobočju so tako stalnica pločevinke, plastenke, vrečke ...

»Kranjska avtobusna in železniška postaja sta točki, za kateri bi človek pričakoval, da bosta v primernem stanju, pa na žalost nista,« je opozoril Kastigar in dodal, da bi njuni urejenosti morali posvetiti več pozornosti, saj sta ogledalo mesta. »Degradirane točke običajno odpravijo novogradnje. To se bo sedaj zgodilo z območjem nekdanje mlekarne, prej se je tam v treh mesecih nabralo za deset črnih vreč smeti.«

Včasih je vsaka vas imela lokalno smetišče

Če naletita na železo, ga odpeljeta, da nekaj malega zaslužita oz. da imata za bencin in rokavice. Edini predmet z uporabno vrednostjo sta našla ob čiščenju klanca pod Drulovko – kolo, ki ga zdaj uporablja Kastigar. Tam sta naletela tudi na računalnik Spectrum 2. »Verjetno ga je nekdo imel na podstrešju in se je odločil, da se ga znebi. Tam je bilo lokalno smetišče, na katerem še vedno pristanejo kakšni odpadki, pa čeprav je spodaj zbirni center Zarica. Včasih je bilo normalno, da je vsaka vas imela lokalno smetišče,« je dejal Kastigar in opozoril, da je preraščenih množičnih smetišč iz preteklosti še veliko. Navedel je več primerov, med drugim kanjon Kokre pod Pungertom, kjer je elektrarna. »Ko pobrskaš po površini in začneš vleči ven, se ne neha. Rezultat je bil 30 vreč smeti, jih je pa še veliko več. Iz mesta so jih desetletja metali dol in vprašanje, kaj vse še skriva ta hribček.«

Z vej ob Savi sta pobrala številne industrijske krpice. »Gre za tipičen odpadek v porečjih blizu industrij. Tudi parkirišča pri tovarnah so točke, ker bo zagotovo kaj za očistiti,« je našteval Kastigar. Veliko odpadkov sta denimo našla tudi v gozdu med avtocesto in novo poslovno cono v Hrastju: od brisač, kozmetike, ženskega perila do igel, na pobočju pod zdravstveno zavarovalnico na Zlatem polju pa sta naletela na votlinico s stolom in kakimi sto steklenicami. »Nekateri odpadki govorijo tudi o človeških usodah,« je pristavil Kastigar.

Kot opažata, je v Kranju dosti točk za čiščenje, a tudi drugod niso imuni na problematiko odpadkov. Pobirala sta jih tudi v Ljubljani, v Bistri, kjer je tehniški muzej, sta našla ogromno pločevink … Nabrane smeti jima povsod odpeljejo komunale.

Kako dolgo bosta še čistila, ne vesta. »Največja nagrada je občutek ob koncu dneva, ko vidiš, kaj si rešil iz narave. Zavedava se, da nisva očistila vsega na tistem območju, ob pogledu na vreče pa veva, da je zdaj vseeno tam toliko manj odpadkov,« je še poudaril Kastigar.