Osnova ostaja ljubezen do gora

Področje delovanja radovljiške planinske podružnice je ob ustanovitvi obsegalo velik del Gorenjske – takrat dela Avstro-Ogrske, vse do Bele Peči v današnji Italiji. V prvih letih so predvsem markirali poti in gradili planinske koče, so se začetkov delovanja spomnili na nedavni slovesnosti v Radovljici.

Podružnica, ki se je po vojni preimenovala v Planinsko društvo Radovljica, je danes s skoraj tisoč člani drugo največje planinsko društvo v Sloveniji in največje športno-rekreativno društvo v občini Radovljica.

»Zavedati se moramo, da so slovensko planinsko organizacijo planinski zanesenjaki osnovali v času, ko so v naših hribih gospodarili predvsem nemško govoreči ljudje. Ustanovitev slovenskega planinskega društva leta 1863 in le dve leti za tem tudi radovljiške podružnice je bil mejnik, ki so ga postavili, ko so rekli: Te gore bodo nekoč naše. In naše so dejansko tudi postale,« je na prelomnost časa, v katerem je bilo ustanovljeno današnje Planinsko društvo Radovljica, v svojem nagovoru na slovesnosti ob obletnici opozoril sedanji predsednik Valentin Rezar.

Pestra in bogata zgodovina

V 130 letih obstoja Radovljiške podružnice Slovenskega planinskega društva in Planinskega društva Radovljica se je zvrstilo 22 načelnikov in predsednikov društva. V tem dolgem obdobju se je marsikaj zgodilo. »Radovljiški planinci so prebrodili dve svetovni vojni, gospodarske krize in kadrovske težave. Na občnih zborih izvoljeni vodje društva so vsak po svoje vodili društvo. V prvih letih obstoja so morali usklajevati želje in ideje planincev od Bele Peči do Kranja in manevrirati pri ustanavljanju novih društev na območju Gorenjske. Pri gradnji planinskih koč se je pokazala podjetniška žilica posameznikov, ki so nemalokrat morali reševati finančne zagate, ob tem pa niso pozabili na druge planinske dejavnosti, kot so izleti, družabna srečanja in v drugi polovici društvenega obstoja skrb za razvoj odsekov,« so bogato zgodovino društva na kratko povzeli radovljiški planinci.

Podjetni gospodarji

Društvo danes upravlja kar tri koče, to so Pogačnikov dom na Kriških podih, Valvasorjev dom pod Stolom in Roblekov dom na Begunjščici, vse tri so med najbolj obiskanimi planinskimi kočami pri nas.

V pestri zgodovini so jih sicer skupaj postavili kar 13, prvo, Vodnikov dom na Velem polju, že nekaj mesecev po ustanovitvi, je spomnil predsednik Rezar in za tiste čase izjemnemu dosežku dodal pomembna imena tedanjega planinstva. »Doktor Oražem, župnik Jakob Aljaž, doktor Vilfan, lekarnar Hugo Roblek in profesor Janko Mlakar so pustili neizbrisen pečat zgodovini društva,« je naštel in dodal, da so v društvu posebno ponosni prav na teh postavljenih 13 planinskih koč, ki jih – poleg zares številnega članstva ter aktivnih in uspešnih sekcij, ki v društvu delujejo danes – uvrščajo v sam vrh planinskih društev v Sloveniji.

Stara in športna organizacija

»Vsi, ki živimo tukaj in smo danes vključeni v različna planinska društva, moramo biti hvaležni možem, ki so se takrat zbrali v gostilni pri Klinarju, za spodbudo in odločitev, da ustanovijo podružnico Slovenskega planinskega društva: iz nje se je namreč razvila večina današnjih planinskih društev na Gorenjskem,« pa je v nagovoru poudaril podpredsednik Planinske zveze Slovenije Martin Šolar.

»V Planinski zvezi Slovenije nas take stvari izjemno veselijo. Smo stara organizacija in posebno tukaj, v Radovljici, tudi zelo športna; morda bomo prva športna zveza, ki bo imela svoje predstavnike na poletnih in zimskih olimpijskih igrah. Športno plezanje je pri nas doma, tekmovalno turno smučanje bo ena od panog na naslednji olimpijadi ...«

A osnovno poslanstvo, je poudaril Šolar, vendarle ostaja predvsem hoja v hribe, ljubezen do gora in seveda skrb za planinske koče in poti.

Slednje je že zdavnaj preraslo prostovoljno delovanje, je opozoril podpredsednik zveze. »Za urejanje in vzdrževanje planinskih poti imamo zagotovljeno sistemsko financiranje, nekaj podobnega si želimo tudi za koče. Društva sama bremena ne zmorejo; obisk je iz leta v leto večji, prostovoljstvo pa v družbi zamira. A v življenju je pravzaprav vedno tako: so obdobja uspehov in časi, ko gredo stvari navzdol. Pa nas to ne sme ustaviti. Delati moramo naprej.«