Poklon domačim krajem in tradiciji

Žirovski Vrh Svetega Urbana – Obiskovalci Praznika žetve so imeli tudi letos priložnost spoznati, kako je bilo videti delo na kmetiji, ko je vse skupaj še teklo bolj počasi. Najprej so se zbrali ob njivi pšenice, kjer je Olga Šubic prikazala, kako so včasih želi žito s srpom. V pomoč sta ji bili Tinkara Kavčič in Ema Oblak, ki sta to­krat prvič dobili srp v roke. Priznali sta, da sta potrebovali nekaj časa, da sta se navadili, kajti ni enostavno žeti po starem, saj te od sklanjanja hitro začne boleti hrbet.

Za hudomušen uvod v letošnji Praznik žetve so poskrbeli že v soboto s komično igro v poljanskem narečju Tabulš tamlada avtorice Tončke Oblak, ki ji je sledila zabava za vse generacije s skupino Firbci. S ponovitvijo igre, s katero so navdušili že v soboto, so obiskovalce nasmejali tudi v nedeljo, pred tem pa so v osrednjem etnološkem delu prireditve prikazali pot od zrna do kruha – žito so najprej poželi, ga zvezali v snope in nato omlatili, potem pa je sledilo ročno čiščenje v tako imenovani nežki in na nekoliko sodobnejši način s posebno leseno napravo, ki je spihala pleve, tako imenovanim vevcem. Tudi nedeljski del se je zaključil z zabavo ob glasbi ansambla Petan.

Predsednik Turističnega društva Žirovski vrh Štefan Bogataj je bil navdušen, da je prireditev, na kateri se predstavijo vse sekcije njihovega društva, privabila tako veliko število obiskovalcev. »Vsega tega pa ne bi bilo brez naših marljivih članov,« je poudaril in kot njihov največji uspeh v zadnjem času navedel izgradnjo novega Doma nad Zalo, za gradnjo katerega so zbirali sredstva tudi na preteklih praznikih žetve. Tudi sredstva, ki so jih zbrali z letošnjim srečelovom, bodo namenili za opremo doma, in sicer imajo v načrtu nov točilni pult, ker je stari že dotrajan.

Prikaz starih kmečkih opravil

Obiskovalci so imeli tudi letos priložnost spoznati, kako je bilo videti delo na kmetiji, ko je vse skupaj še teklo bolj počasi. Najprej so se zbrali ob njivi pšenice, kjer je Olga Šubic prikazala, kako so včasih želi žito s srpom, v pomoč sta ji bili Tinkara Kavčič in Ema Oblak, ki sta tokrat prvič dobili srp v roke. Priznali sta, da sta potrebovali nekaj časa, da sta se navadili, kajti ni enostavno žeti po starem, saj te od sklanjanja hitro začne boleti hrbet. Podrobneje je žetev opisala Olga Šubic, ki ima s tem že več izkušenj. Pojasnila je, da so se žanjice zbrale na polju že zjutraj, a ne prezgodaj, saj so morale počakati, da se je rosa posušila in je bilo žito suho, saj je sicer v snopu sprhnelo. Z njimi je prišel na njivo tudi gospodar in jim nabrusil srpe. Med žetvijo so si žanjice čas krajšale z druženjem in pogovorom, veliko so se tudi šalili in uganjali razne norčije, je pojasnila Olga Šubic in opisala eno od šaljivih anekdot: »Ko so recimo žanjice oblikovale snope, so vmes pustile kakšen nepožet klas, da se je zataknil, ko je gospodar dvignil snop, da bi ga naložil na voz.« Prikazali so tudi, kako se zaveže snop, pri čemer je veljalo, je dejala Olga Šubic, da tak, kot je snop, takega fanta bo dobila žanjica. Če je torej snop slabo zvezan in vse štrli, bo tudi fant nemaren, če je snop lep, pa bo lep tudi fant. Snope so nato naložili na voz in jih odpeljali v kozolec sušit, da so bili nato nared za mlatenje s cepci, s katerimi so ločili zrnje od slame. Korak na­prej je bila mlatilnica na ročni pogon, je ob leseni napravi pojasnil Bogdan Gantar in dodal, da so si to lahko privoščile predvsem večje kmetije, medtem ko so bajtarji ostali pri cepcih. Ko so žito omlatili, je bilo treba še ločiti zrnje od plev. To so storili ali z vrtenjem nežke, kar je zahtevalo kar močna pljuča tistega, ki je moral sproti spihati pleve, ali z leseno napravo za čiščenje žita, vevcem. Kot se je izkazalo, je Olga Šubic s pihanjem prav enako do­bro opravila delo, kot sta ga Janez Šubic in Bogdan Gantar z vevcem. Žito so nato pospravili v žaklje iz ovčje kože in ga odpeljali v mlin, kjer so ga zmleli. Tokrat pa so prikazali še eno novo napravo – stopo, s pomočjo katere so iz določenih žit pri­pravili kašo.

Ljubezen vedno najde pot

Kot vedno so na prireditvi tudi letos navdušili z novo avtorsko kmečko igro, rdeča nit letošnje je bila ljubezen in prepad med generacijami. Na odru je bilo mogoče spremljati zgodbo družine, v kateri se odločna mati in preudaren gospodar kmetije odločita, da je njun sin več kot goden za ženitev, a se sinu s tem prav nič ne mudi. A »ta boljše ta mlade« ni lahko dobiti, še posebno, če ima sin nočno službo ... A tudi tokrat se je izkazalo, da ljubezen vedno najde pot, tudi do src tistih, ki pravijo, da jim za take neumnosti ni prav nič mar.