Raziskovalci proteusa v Kranju

Kranj – Prejšnji konec tedna je v Kranju pod častnim pokroviteljstvom predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič potekala 5. Mednarodna konferenca SOS Proteus, edino znanstveno srečanje na svetu, ki je osredotočeno na človeško ribico. Več kot 80 udeležencev iz 13 držav je v dveh dneh predstavilo 33 prispevkov o najnovejših trendih, metodah in spoznanjih o tej ogroženi vrsti. Mednarodno konferenco vsaki dve leti organizira Jamski laboratorij Tular, tokrat pa je prvič potekala v Kranju, kjer laboratorij za preučevanje človeške ribice deluje že od leta 1960, v sodelovanju z Mestno občino Kranj in Zavodom za turizem in kulturo Kranj pa so leta 2022 v kranjskih rovih odprli še Informacijski center SOS Proteus, ki tudi širši javnosti nudi vpogled v življenje človeške ribice.

Na letošnji mednarodni konferenci so znanstveniki, raziskovalci in naravovarstveniki znova širili znanje o novih dognanjih raziskovanja in varstva človeške ribice ter o vključevanju javnosti in lokalnih skupnosti v skrbi za ohranjanje zdravih virov pitne vode. Kot je povedal soorganizator mednarodne konference in vodja Jamskega laboratorija Tular Gregor Aljančič, so letošnje znanstveno srečanje posvetili tudi črni človeški ribici, saj mineva 30 let od njenega prvega znanstvenega opisa in 38 let od njene prve najdbe. Na ta način so se spomnili tudi pred kratkim preminulega krasoslovca Andreja Mihevca, ki je najbolj zaslužen za odkritje črne človeške ribice v Beli krajini, katere podzemlje je še vedno edino znano življenjsko okolje izjemno redke podvrste človeške ribice.

Slovenski raziskovalci so za tokratno konferenco pripravili kar 19 predstavitev. Kot najpomembnejše velja izpostaviti predstavitve raziskovalcev na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki pionirsko odpirajo genomsko ero raziskovanja človeške ribice. Med izstopajočimi je bila tudi predstavitev Gregorja Aljančiča in Magdalene Năpăruş Aljančič s soavtorji iz Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki so opozorili na spregledan vpliv soške fronte in dolgoročno grožnjo človeški ribici in virom pitne vode na Krasu. »To je bilo prizorišče ene največjih morij ne samo v Sloveniji, ampak na svetu. Našel sem podatek, da so samo Avstrijci v 14 dneh na kraškem bojišču izstrelili milijon in pol granat. Živo srebro, ki je v njih, je skozi zemljo pronicalo tudi v podzemne vode, kako je to vplivalo na podzemni svet, pa do zdaj še nihče ni raziskal,« je pojasnil Aljančič in dodal, da si nedostopno kraško podzemlje še vedno zmotno predstavljamo kot zadnji neokrnjeni del naše narave, a zaradi onesnaževanja in nepremišljenih posegov v ranljivo kraško okolje že dolgo ni več tako.