Romantično pobuškana

Cesta, ki se iz osrčja Jezerskega vije proti Jezerskemu vrhu (gorski prelaz) in naprej čez mejo v Avstrijo, je precej več kot le povezava med dvema državama. Je kar ozka, ovinkasta asfaltna črta skozi naravno kuliso visokogorja, kjer se Gorenjska počasi in v zavojih poslavlja od Slovenije, če se izrazim rahlo pesniško. Številnim rekreativnim kolesarjem prav del od cerkve sv. Andreja pa do mejnega prehoda predstavlja zadnji vzpon pred zadanim ciljem. Uporabljajo jo gobarji, pohodniki in seveda domačini. Čez mejni prehod Jezerski vrh vodi cesta v Železno Kaplo. Tu so še motoristi in poleti številni turisti – tisti, ki slučajno zaidejo na Jezersko in hitro ugotovijo, da so odkrili enega izmed draguljev Gorenjske; in tisti, ki Jezersko obiščejo z namenom. Na sončno soboto, sploh poleti, se lahko zgodi, da boste naleteli tudi na kakšnega (izgubljenega) sprehajalca, ki se ob robu cestišča vzpenja v upanju na še lepši, boljši razgled na okoliške gore, kraj pod seboj.

Če se vrnemo k cesti … Kar smo že malo namignili: čeprav ob lepem vremenu nudi slikovite razglede in kar vabi k pobegu iz doline, je omenjena cesta sama vse prej kot romantična. V zadnjih letih je njeno stanje na nekaterih odsekih skoraj sramotno. Ja, res je, da so v bližnji preteklosti sanirali usad in obnovili vozišče na – kot pravijo domačini – »prvi ridi«. Tudi masivna kamnita zložba na nekoga, ki se pripelje z jezerske strani, naredi vtis, ki pa že po nekaj metrih zbledi. V nadaljevanju bi cesto lahko opisali z različnimi izrazi, a imajo bolj kot ne negativno konotacijo. Da je asfalt načet, je milo rečeno. Na nekem odseku kar zavaloviš med vožnjo. Malo je »poflikana« tu, še več tam, nekje celo večkrat. Bolj proti vrhu ne manjka grbin – nekaj je takih tudi z veliko začetnico. Mislim, da je cestišče na kar dveh delih skoraj od sredine do roba cestišča tako poškodovano, da je (že nekaj časa) tik pred tem, da ob prvi večji vremenski nepriliki zdrsi po bregu navzdol. Prometni znaki in posebne oznake, ki opozarjajo na »dogajanje« na cestišču ali bolje rečeno cestišča, sicer so, a cesta nujno potrebuje celostno rekonstrukcijo. Na žalost je edina dobra stran ceste v tem, da je – ker je vsa pobuškana – motoristi ne morejo imeti ravno za idealen hitrostni poligon.

Gre za državno cesto, a kakor da so mestni možje nanjo malo pozabili. Na eni od zadnjih občinskih sej na Jezerskem smo sicer izvedeli, da naj bi bila v državnem načrtu predvidena sanacije te ceste jeseni 2026. Do takrat je še dobro leto. Lahko se spremeni še marsikaj. A lučka upanja na koncu tunela sveti – pravzaprav že leta. Pesimističen optimist bi rekel: »Veste, na semaforju je non stop rumena ...«