V glasbenem delu recitala sta nastopila tudi s. Klara Jarc in zbor šolskih sester. / Foto: Peter Košenina
Sadovi samostanske tišine
Redovniška poezija zajema vse vidike duhovnega življenja.
Smlednik – Župnijska cerkev sv. Urha v Smledniku je pred kratkim gostila literarno-glasbeni recital redovniške poezije Sadovi samostanske tišine.
Pesmi slovenskih redovnic so recitirale članice ženske skupine Župnije Smlednik, pela pa Mešani pevski zbor Sv. Urh iz Smlednika ter zbor šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Pobudnica recitala je bila lektorica, prevajalka in slavistka Marjeta Žebovec iz Smlednika. Z redovniško poezijo se je prvič srečala že pred leti, ko je pisala serijo knjig o slovenskih književnikih. »Lani smo imeli v župniji predstavitev usmiljenk in njihove ustanoviteljice, matere Leopoldine Brandis, ki je imela sestro tukaj v Smledniku. Takrat sem izvedela, da sestra Metka Tušar piše pesmi. Povedala mi je, da tudi sestra Agnes pri karmeličankah piše pesmi, ta pa, da so nekatere njene pesmi tudi že uglasbene,« o odkrivanju redovniške poezije pravi Marjeta Žebovec. Brano poezijo, ki jo je recitiralo pet članic ženske skupine, so s petjem izmenično dopolnjevali pevci Mešanega pevskega zbora Sv. Urh ter sestra Klara Jarc in zbor šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. »To je duhovna poezija. Govori o odnosu do Boga, iskanju, zavedanju in daru ustvarjenosti. Nekaj pesmi opeva samostansko, redovniško življenje, nekaj je pravzaprav ljubezenskih pesmi do Jezusa Kristusa. Vse to – v tej poeziji so zajeti vsi vidiki duhovnega življenja,« o predstavljeni poeziji pravi Marjeta Žebovec.
Na literarno-glasbenem recitalu Sadovi samostanske tišine so predstavili pesmi slovenskih redovnic iz petih redov: karmeličank, klaris, uršulink, usmiljenk in šolskih sester.