Slovenski dan na planini Karnica

Karnica/Carnizza – Organizatorji tradicionalnih čezmejnih srečanj iz Zgornjesavske doline, iz avstrijske Koroške in Kanalske doline v Italiji imajo od letos dalje novega člana: za mnoge še vedno skrivnostno in malo poznano dolino Rezijo, ki se zarezuje v zahodno pobočje Kanina in je dejansko mejaš z našo Soško dolino. Rezijani so s pomočjo nove organizacije Turizem Benečija preteklo soboto organizirali osmo čezmejno srečanje. Bilo je prvo izven Koroške in Slovenije! Za kraj dogajanja so izbrali dobrih tisoč metrov visoko ležečo planino Njivico na prelazu Karnica/Sella Carnizza. Čezenj poteka cesta, ki preko mejnega prehoda Učja ali Učeja povezuje Rezijo in Soško dolino v Sloveniji.

Dobrih dvajset kilometrov dolga in pet kilometrov široka dolina Rezije ima dejansko dve dolini. Obe se začenjata v kraju Resiutta in Bila/San Giorgio ob reki Beli in cesti proti Vidmu, potem pa se en krak nadaljuje do Ravance/Prato di Resia in Solbice/Stolvizza, drugi pa na Bili zavije desno in se dvigne do kraja Liščace/Lischiazze in naprej do planine Njivice/Gnivizza oziroma sedla Karnica.

Zaščita narave in jezika

Nad sto udeležencem je na karniškem sedlu v soboto prvi izrekel dobrodošlico pobudnik čezmejnih srečevanj Simon Triessnig iz Loč ob Baškem jezeru na Koroškem. V imenu Rezijanov in njihove občine je zbrane nagovorila nova županja Občine Rezija Anna Micelli, za njima pa direktorja naravnih parkov Dobrač v Avstriji Robert Neuberger in Julijskih Predalp, kamor sodi tudi večji del doline Rezije, Stefano Santi. Ob parka bosta v okviru Biosfernega območja Julijskih Alp tesneje sodelovala tudi s Triglavskim narodnim parkom. Najbolj hodni so se lahko povzpeli na vrh Niska, kjer so ostanki stare planšarije.

Sandro Quaglia, Rezijan iz Ravance, ki je poklicni koordinator lokalne turistične organizacije Turizem Benečija, ki jo je ustanovil Svet slovenskih organizacij iz Trsta, je povedal, da je njena glavna naloga razvoj doline, preprečevanje izseljevanja in ohranitev slovenščine, ki ima kar štiri narečja. Govorijo jih predvsem starejši, mlajši pa manj, kar nas mora skrbeti, vendar ne kaže obupati. Kako strahovito se je praznila dolina, je Sandro povedal podatek, da je leta 1850 živelo v dolini 4000 ljudi, danes pa jih je 900!

Planina Njivica je živa planina. Goveda in drobnice ni več veliko, zato pa je več po potresu obnovljenih domov, ki so večinoma spremenjeni v počitniške hiše. Planina ima v teh krajih drugačen pomen kot pri nas, je povedal Sandro. Bila je tudi poletni dom, kamor so se iz doline z živino preselile cele družine. Doma so ostali le starejši, ki so skrbeli za dom.

Po običaju je bilo srečanje sklenjeno z mašo, ki jo je v cerkvi svete Ane ob petju rezijanskih pesmi in zvokih citer Danice Butinar iz Rateč v slovenščini, italijanščini in nemščini daroval ziljski župnik Michael Georg Joham. Odraščal je v nemški družini. Med študijem teologije v Salzburgu je študiral tudi slavistiko, lani, ko je imel prosto leto, pa se je v Italiji uril v znanju italijanščine. Sledilo je družabno srečanje z jedmi iz treh sodelujočih dežel. In za presenečenje s pravo rezijansko glasbo, ki sta jo na violini in na čelu, bunkuli po rezijansko, igrala Mateo in Elio iz Bile.