Aktualno
Delo zdravnikov danes, na dan stavke
Foto: Gorazd Kavčič
Voščila za srečo v novem letu kar dežujejo, malo iz navade, še bolj iz srca, saj nam je sreča v zadnjih letih obrnila hrbet.
Začelo se je s covidom-19, niti oddahnili se nismo, ko se je začela vojna v Ukrajini. Poleti smo doživeli najhujše poplave doslej, pred koncem leta se je začela vojna v Palestini. Vsi ti dogodki so nam s hudimi preizkušnjami ali s pretresljivimi prizori pognali strah v kosti in vse kaže, da se ga bomo težko znebili.
Naši vrli politiki so se odločili, da virus izgublja moč, toda vsi, ki smo zboleli v zadnjih tednih, se s tem nikakor ne strinjamo. Strašijo nas z vojnami, da jim ne bi gledali pod prste pri nakupih letal, helikopterjev … Molčijo o zanemarjenem urejanju potokov in rek, raje po svetu modrujejo o podnebnih spremembah.
Poplave so pokazale, da se lahko zanesemo na gasilce, reševalce, sosede, prijatelje, znance; sprožile so neverjeten val radodarnosti in pokazale skupinsko odpornost proti nesrečam. Kaj pa posamična? Zgled osebne odpornosti je vztrajni kritik Kremlja Aleksej Navalni, ki so ga te dni premestili v polarno taborišče, da ne bi zmotil ponovne Putinove izvolitve. Vsaj kanček njegove trpežnosti potrebujemo, da bomo lažje prenašali draginjo, viruse, naravne nesreče, vojne in politične drame.