Pred kratkim mi je 97-letna soseda v nabiralnik vrgla prisrčno, na roke napisano zgodbo z naslovom Psiček Valdi. Začela jo je z besedami glasbenice Ane Soklič: »Nasmeh na obraz mi vedno narišejo živali. Četudi imam slab dan, sem ob pogledu na žival takoj boljše volje. Sebičnost poznajo zgolj, ko gre za njihovo lastno preživetje.«
O njenem, mojem, našem odnosu do živali sem razmišljala v sredo, 4. oktobra. Na dan, ko že skoraj 90 let zaznamujemo svetovni dan varstva živali. Zagotovo je bilo naključje, da je župan Gorij prav na ta dan na ministrstvo za naravne vire in prostor naslovil zahtevo po ukrepih za zaščito občanov, ki jih je vse bolj strah napadov volka. Ta je v zadnjem mesecu večkrat napadel drobnico, v zadnjem primeru se je to zgodilo tako rekoč v središču vasi.
Prav daleč s svojim razmišljanjem, iskreno, nisem prišla. Zgolj do ugotovitve, da je vsaj tako pester, kot je svet živali, tudi naš odnos do njih. Obožujemo ljubke pasje kepice, na živce nam gredo bevskajoči cucki. Čez cesto previdno nosimo ogrožene žabice, hudobnega volka nas je strah. Ponosni smo na veličastnega planinskega orla in v natrpanih hlevih gojimo vse več piščet, ki jih marsikdo niti ne šteje med živali, ampak zgolj med – meso.
Veliko se bomo morali še naučiti, da bomo razumeli ta neverjetno pester in bogat del življenja na planetu, ki si ga delimo. Če so še moji otroci v osnovni šoli ptice na vrtu ločevali na koristne in škodljive, danes večina ve, da tako ne gre. Da vsaka vrsta šteje in da se v trenutku, ko izgine ena ali se preveč namnoži druga, začne podirati ves sistem v naravi. Sistem, katerega del smo tudi mi, človeška vrsta.
Živalske vrste so skupina živih bitij, ki so med seboj enakovredna, povezana ter za svoj obstoj potrebujejo osnovne življenjske pogoje – neonesnažen prostor, hrano in vodo, poudarjajo na Zavodu za varstvo narave. Človek jih najbolj ogroža s svojimi posegi, intenzifikacijo kmetijstva, opuščanjem rabe, vnosom tujerodnih vrst, onesnaževanjem in pretirano rabo naravnih virov, zaradi česar izgubljajo prostor, hrano in vodo.
Kako torej najti pravo pot, ki bo omogočala sobivanje, sprejemljivo za večino, če že za vse ne more biti? Pa pri tem ne mislim samo na sobivanje kmetij in velikih zveri, tudi v urbanih okoljih je pogosto težko razumeti, da je prisrčni ljubljenček za ene lahko velika nadloga za druge.
A naj nas različnost pogledov ne odvrne od iskrenih prizadevanj za iskanje skupne poti. In še nekaj: svetovni dan varstva živali je namenjen izboljšanju razmer za vse živali sveta. Verjamem, da smo si v teh prizadevanjih brez težav lahko enotni.