Tudi po prenovi brez imen

Radovljica – V Radovljici je bil v Grajskem parku leta 1960 po načrtih arhitekta Eda Ravnikarja zgrajen obelisk narodnemu heroju Jožetu Gregorčiču in grobnica – kostnica z 71 padlimi partizani z območja planote Jelovice. V njej sta zanesljivo tudi dvojčka Radko in Sava Osredkar, 19-letna študenta iz Ljubljane, ki sta skupaj z Gregorčičem padla na Lipniški planini leta 1942. Imen na grobnici – kostnici danes ni. Nekoč so bila, a so bila izbrisana, že nekaj časa navaja Borut Kersnik, član širše družine Osredkar. »Kdaj in zlasti kaj se je dogajalo z imeni na grobnici, se danes ne da več ugotoviti, prepričan pa sem, da je bil z izbrisom imen storjen nedopusten pietetni zdrs,« opozarja.

Na kvadre so bile letos z dovoljenjem sorodnikov prilepljene kovinske ploščice z imeni bratov Osredkar – take, kot so na pokopališčih, je pojasnil. »Pred letošnjo slovesnostjo, ki je tudi občinski praznik, so bile odstranjene. Upanje, da bi tako lahko umestili še preostala imena, je bilo prazno. Tako spominska grobnica v Radovljici tudi po letošnji prenovi ostaja brez imen. Načrtovana je bila sicer nekakšna informacijska tabla, ki naj bi rešila tudi problem imen, a se tudi tu zavlačuje.«

Kersnik je prepričan, da je arhitekt Edo Ravnikar predvidel zapis vsaj 28 imen identificiranih borcev, padlih na Mošenjski in Lipniški planini in zanesljivo pokopanih v Radovljici, na kamnite kvadre. »Imena so na vseh spomenikih NOB, tudi na drugih Ravnikarjevih,« poudarja.

A na kranjski enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine menijo, da ni tako. »Upam si odgovoriti, da imen na grobišču arhitekt ni predvidel, ker mu nihče ni izročil seznama vseh 72 borcev, ki so pokopani v grobnici,« pravi dr. Renata Pamić, ki na zavodu skrbi tudi za ta radovljiški spomenik. Sklicuje se na radovljiški zbornik Po poti spominov (1990), kjer urednik Alojz Kos pojasnjuje situacijo: »Vse, za katere so svojci na to pristali, in tiste, ki jih ni bilo mogoče identificirati, so pokopali v skupen grob. V ta namen so v Radovljici zgradili grobnico na trikotnem prostoru med Gorenjsko cesto in hotelom Grajski dvor. Glede na to, da je bila po srednjeročnem planu na tem prostoru predvidena gradnja objektov, so grobnico prestavili v Grajski park. Evidence pokopanih v grobnici ni mogoče najti. Udeleženci pri prekopavanju in prevozih v dolino so pomrli. Zato ni mogoče ugotoviti točnega števila in podatkov bork in borcev, katerih posmrtni ostanki so položeni v grobnico.«

Stališče Zavoda za varstvo kulturne dediščine je, da naj se ohranja avtentična arhitekturna ureditev grobišča, še pojasni Renata Pamič. »Podatke o znanih pokopanih borcev in zgodba z grobiščem se lahko obeleži na ustreznem panoju skupaj z drugimi informacijami o parku oziroma zgodovini tega prostora. Ker gre za celostni pristop k zahtevni projektni nalogi, jo je treba zasnovati strokovno in na ravni lokalne skupnosti,« še dodaja.