Vodni vir Završnica
V pitni vodi so bile fekalije
Kako je učiti v šoli sredi mesta in kako na podeželju, se zavedajo vsi tisti, ki so izkusili obe strani. Kako je živeti v družini, v kateri prevladuje učiteljski poklic, pa verjetno ve tudi marsikdo od tistih, ki boste prebrali ta zapis.
V davnejših časih je bil učiteljski poklic nadvse spoštovan. Še zdaj se je spominjajo tisti, ki jih je učila prva iz meni znane sorodstvene veje učiteljev, in vedo, s kakšnim avtom se je pripeljala v službo. Otroci so bili navihani, a zavedali so se, kje so meje. In če je učitelj zarobantil nad njimi, so vedeli, da so jih prestopili. Tudi ta komentar pišoča sem marsikdaj morala pred vrata razreda malce »premislit«. Nedavno sem srečala prijateljico, sošolko iz osnovne šole, pogovor je nanesel tudi na leta, preživeta na naši šoli. »Fajn smo se imeli,« je rekla … In res smo se. Na to so vplivali tudi učitelji, ki smo jih upoštevali, četudi smo bili (pre)večkrat neznosni do njih. Moja učiteljica slovenščine Anica Kumer mi je priljubila jezik do te mere, da me je pripeljal v novinarske vode, in za to sem ji hvaležna.
Če se vrnem na meni znano sorodstveno vejo učiteljev … Medtem ko na dveh straneh potomstva želja po učiteljevanju ni vzklila, je tretja stran zašla v te vode tako v prvi kot v drugi generaciji. Hči, vnuk in vnukinja zgoraj omenjene poučujejo s srcem in dušo. Ženski del na gorenjskem podeželju, moški v središču Ljubljane.
Zdi se, da je bilo včasih opravljati ta poklic na nek način preprosteje. Interesne dejavnosti niso bile takšna nuja, potreba in hotenje, kot so v dandanašnjih časih. Otrok se je vpisal ali na košarko ali v glasbeno šolo, ni pa bil praktično okupiran vsako popoldne med tednom: v ponedeljek balet, v torek angleščina, v sredo plezanje, v četrtek verouk ...
Jasno je, da otroci v šolo prihajajo bolj obremenjeni kot v drugih časih in da jih učitelji ne morejo (u)krotiti v vseh željah, idejah, preokupacijah. A vendar so še vedno tisti, ki otroku dajejo zgled.
Dandanašnji ni lahko opravljati tega poklica, ali na deželi ali sredi Ljubljane. Otroci so vedno bolj navdahnjeni z vsemi dražljaji iz okolij, učitelji vedno bolj ukalupljeni, pravice sicer poznajo tako eni kot drugi, še bolj pa starši otrok. Minili so časi, ko je učitelj lahko povzdignil glas in so se otroci umirili v nekaj sekundah. Pokojna Manca Krek, učiteljica biologije in kemije, je to imela »rešeno« s prihodom v razred. Pa smo jo imeli radi, čeravno smo jo gledali z globokim strahospoštovanjem.
Naj se ob mednarodnem dnevu učiteljev, ki ga vsako leto zaznamujemo 5. oktobra, prav vsi učitelji zavedo, kako pomembno je njihovo poslanstvo, in naj se ne predajo čisto vsem kalupom, ki jih zapovedujejo vrednotni sistemi.