V spomin na književnika

Podgora – »Pisatelja Vladimirja Kavčiča sem cenil po njegovih delih, še posebno pa po njegovih značajskih lastnostih. Bil je socialno čuteč človek s posluhom za usode malih ljudi, zlasti v težkih vojnih razmerah,« je ob odkritju spominske plošče poudaril slavnostni govornik, publicist Miha Naglič, ki je z zbranimi delil osebne vtise ob branju Kavčičevih del in spomine na srečanja s pisateljem.

Spominsko ploščo so ob deseti obletnici smrti pisatelja Vladimirja Kavčiča odkrili na pobudo Krajevne skupnosti Trebija, postavitev pa je finančno podprla občina. Ob tem je župan Milan Čadež spomnil, da so pisatelju pred desetletjem posthumno podelili naziv častnega občana. »Trudimo se, da kultura v naših krajih, še posebno pa tisti, ki ustvarjajo na področju kulture, ostanejo v naših srcih in glavah,« je dejal župan in dodal, da je zapisana beseda zlasti pomembna, saj se prenese tudi rodovom, ki prihajajo za nami. Tudi Miha Naglič je poudaril, da bomo spomin na pisatelja tudi v prihodnje najbolj častili tako, da prebiramo njegova dela. Spomnil je, da v bibliografiji Vladimirja Kavčiča najdemo dvajset romanov, dve zbirki novel, štiri knjige za mladino, dve drami in dokumentarno knjigo, skupaj 29 knjižnih naslovov. Za svoja dela, je spomnil Naglič, je prejel številne nagrade. »Že leta 1976 je bil predlagan za nagrado Prešernovega sklada za roman Zapisnik, a jo je politika zaradi sporne tematike preklicala. Dve leti kasneje je nagrado Prešernovega sklada prejel za roman Pustota.« Leta 1977 je prejel tudi Prešernovo nagrado gorenjskih občin, dvakrat je prejel Kajuhovo nagrado in leta 2006 Župančičevo nagrado. Za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus je leta 2014 prejel še veliko Prešernovo nagrado. »Vladimir Kavčič je bil po izobrazbi pravnik, ob pisateljevanju je opravljal številne zahtevne službe in politične funkcije,« je še dejal Naglič in dodal, da ga je v enem od pogovorov vprašal, kdaj najde čas za pisanje. »Njegovo odgovor je bil: nulla dies sine linea oziroma v prevodu noben dan brez vrstice.« To, da je vsak dan po službi še pisal, je potrdila tudi njegova žena Barbara Brecelj, ki je ob tem dodala: »Pa ne samo podnevi, pisal je tudi ponoči.«

Domačini iz Podgore so nadvse ponosni na svojega rojaka. »Ponosni smo, da se je v skromnih razmerah rodila osebnost, ki v svojih delih novim generacijam odstira preteklost, da bi bolje razumeli sedanjost in se pravilno odločali v prihodnosti,« je dejal sopobudnik postavitve spominske plošče Anton Bogataj in spomnil, da je pisatelj, ki je bil velik svetovljan, vse življenje ostal povezan z domačim krajem, kjer ga je pritegnila prelepa okolica s pogledom na poljanske hribe. In prav v tem pogledu, je prepričan župan, je našel navdih za ustvarjanje.