V spomin: Prof. Martin Kadivec (1936–2024)

V 88. letu se je v soboto, 6. julija 2024, na svojem domu v Britofu za vedno poslovil prof. Martin Kadivec, pesnik, literarni raziskovalec in vsestranski kulturni delavec, ki je s svojim poklicnim, strokovnim in ljubiteljskim delom v preteklih skoraj sedmih desetletjih močno zaznamoval in oblikoval kulturno življenje v svoji domači šenčurski občini. V širšem slovenskem okviru je njegovo najpomembnejše delo raziskava in predstavitev življenja in ustvarjanja velikega slovenskega igralca Ignacija Borštnika. Poleg strokovnih člankov in ocen knjižnih del ter domoznanskih knjig je prof. Kadivec skoraj vse življenje pisal tudi pesmi. Izdal je dve zbirki (Na Ciganci in Vaški obrazi) ter v celoti pripravil in uredil tudi še tretjo knjigo pesmi z naslovom Zemljevidi, ki pa za zdaj ostaja v njegovi domači knjižnici (in ob njej še okrog devetsto drugih neobjavljenih pesmi).

Martin Kadivec se je rodil 29. oktobra 1936 v Ljubljani. Ko je imel približno dve leti, se je družina preselila v Šenčur, od koder je izhajala njegova mati. V Šenčurju so si uredili dom in svojo mlekarno, zato se je pri hiši reklo pri Mlekarju. Po osnovni šoli v Šenčurju je šolanje nadaljeval na kranjski gimnaziji. Po maturi se je v Ljubljani najprej vpisal na gozdarsko fakulteto, ker je imel zelo rad gozdove in si je neizmerno želel, da bi v življenju sadil drevesa. A študij se je začel z opisno geometrijo, ki pa ga ni zanimala. Zato se je prepisal na Filozofsko fakulteto, na slavistiko, in študiral slovenščino, srbohrvaščino in ruščino. Po diplomi si je zaposlitev našel na svoji domači šoli v Šenčurju, na kateri je kot učitelj slovenščine in srbohrvaščine ter v zadnjih letih tudi kot šolski knjižničar delal vse do upokojitve v letu 1996. Dom in družino si je ustvaril v bližnjem Britofu.

Poučevanje v razredu je bilo v letih poklicne zaposlitve njegovo prvo in najpomembnejše delo, ki ga je opravljal odgovorno, temeljito in skrbno ter z veliko ljubeznijo. A ob šolskih nalogah in obveznostih se je v svojem prostem času ukvarjal še z mnogimi drugimi stvarmi, ki pa so bile skoraj vse povezane z njegovo prvo dejavnostjo in ljubeznijo do slovenskega jezika in kulture v najširšem pomenu in še posebno z ljubeznijo do svojega domačega kraja, do domače občine in njenih ljudi. Naj omenim le tri dejavnosti: prva je bila pisanje pesmi, strokovnih člankov, esejev in ocen knjižnih novosti, ki jih je objavljal v različnih časopisih in revijah; drugo je bilo raziskovalno in zbirateljsko delo, desetletja je namreč zbiral vse, kar je našel pisanega o duhovni in snovni kulturi v Šenčurju in okoliških vaseh; na tretjem mestu moramo omeniti pripravo in organizacijo številnih šolskih in krajevnih prireditev in proslav, več let pa je tudi pripravljal in vodil različne razstave v Muzeju občine Šenčur, ki so ga leta 2000 v Šenčurju uredili in odprli tudi na pobudo našega profesorja. Sam je pisal tudi razstavne liste in vabila, ki jih je nato še sam raznosil zainteresiranim posameznikom. Za občane občine Šenčur je zagotovo najpomembnejše njegovo delo priprava in ureditev Zbornika občine Šenčur, to je kar 477 strani obsegajoče znanstvene monografije krajev šenčurske občine z naslovom Pod Jurjevim klobukom.

Martin Kadivec je bil resnično nenavaden in izjemen človek, velik kulturni ustvarjalec in literarni raziskovalec, odličen pesnik, izjemen mojster slovenske besede ter prijazen in prijeten sogovornik. Seveda je bil na prvem mestu dober in pozoren mož, oče, dedek in tast. Družina mu je pomenila največ na svetu. Tudi svojih nekdanjih učencev ni nikoli pozabil, saj nas je spremljal in bedel nad našim delom še leta in desetletja po zaključku šole, ko smo že zdavnaj zapustili njegovo učilnico.

Vsi, ki smo profesorja Martina Kadivca poznali in sprem­ljali njegovo delo, smo neizmerno hvaležni usodi, da smo lahko z njim kdaj tudi sodelovali in bili tako vsaj delček njegovega bogatega ustvarjalnega življenja.