Veselice in festivali

Na vasi so bile včasih poleti gasilske veselice težko pričakovane. Njihova priljubljenost skozi obdobja sicer niha, seveda pa je tudi ime ansambla na glavnem odru pomemben faktor, ki vpliva na njeno obiskanost. Ravno tako kulinarična ponudba, ki pa iz leta v leto pridobiva pestrost. Lahko rečemo, da se je veselica od začetkov do danes razvila. Kdaj pa kdaj se je celo zgodilo, da je veselica na Gorenjskem postala festival; ne spomnim se točno, a mislim, da je bilo pred nekaj leti, ko je na veselici v okolici Kranja nastopila ena večjih in bolj priljubljenih domačih zasedb. Po takratnih govoricah naj bi glasbeniki organizatorju, ki je želel, da nastopijo, odgovorili, da na veselicah ne nastopajo – in tako je tisto leto veselica dobila ime festival ...

Poleg takšnih in drugačnih veselic in festivalov – eno- ali dvo- in večdnevnih – se s poletjem na Gorenjsko vrnejo tudi tradicionalne prireditve ter otroško, glasbeno, zgodovinsko, etnološko, etnografsko ... obarvani dogodki. Ko zaključijo uradni del, pri večini sledi »veselica«. Na Jezerskem recimo Ovčarski bal, ki ima že več kot šestdesetletno tradicijo, precej stvari skozi leta ohranja. Kar bal poznam, ne vem, ali je osnovni program doživel kakšno pretresljivo spremembo, menjajo se le imena ansamblov in nekaterih nastopajočih; a po drugi strani – če scenarij deluje, zakaj bi ga spreminjali ... Ljudje vedno pridejo. Med njimi najdemo tudi zveste obiskovalce, ki vse leto čakajo na jezerski Ovčarski bal in na to, da bodo lahko jedli masovnek.

Podobno je s Kmečkim praznikom v Bašlju, Šuštarsko nedeljo v Tržiču, bohinjskim Kravjim balom, prireditvami v večjih gorenjskih mestih, kjer so poletna dogajanja in festivali vseeno mlajšega datuma, a zato nič manj priljubljeni.

Zadnja leta so pri ljudeh zelo dobro sprejete tudi različne kulinarične prireditve in festivali, na katere obiskovalce privabljajo predvsem s ponudbo uličnih grižjajev. Še ne tako dolgo nazaj se je nekdo spomnil obuditi kino na prostem. Vsake toliko časa se najde kakšen nov festivalčič, ki ne preživi v smislu tradicionalnosti, se naslednje leto ne vrne, a za njim v vrsti »stoji« že drugi. Eni pa vztrajajo: Jezerjani radi poudarijo, da imajo najstarejšo etnografsko prireditev v Sloveniji, kamniški Kamfest bi lani praznoval dvajseti rojstni dan, a so mu nesrečne poplave preprečile izpeljavo, kar pa organizatorjev ni ustavilo in se je vrnil na prizorišče še 21. zapored. Če je prireditev kakovostna, je običajno, da kljub vsakoletnim ponovitvam ne izgublja občinstva, to se le nekoliko zamenja, obiščejo jo novi obrazi. V tem se morda tudi skriva eden od razlogov, da organizatorji nekaterih prireditev ostajajo zvesti osnovnim izhodiščem prireditve.