Zgodbe izkoriščanja, tišine in boja za dostojanstvo

Križna gora – »Čeprav je prvi maj za mnoge postal dan za izlet ali piknik, njegov pomen ostaja enak kot nekoč. To je praznik solidarnosti, enotnosti in dostojanstva,« je zbrane na Križni gori nagovoril sekretar gorenjske območne organizacije Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Medard Potočnik. Sindikati se po njegovih besedah tudi danes srečujejo z izzivi, zato vztrajajo pri bistvu sindikalnega boja, to je »pošteno plačilo za pošteno delo, varni delovni pogoji, spoštovanje delovnega časa, konec neplačanih nadur, konec izkoriščanja domačih in tujih delavcev ter konec strahu pred izgubo službe, kadar delavec spregovori«.

Med tistimi, ki so se odločili spregovoriti, je tudi Gabriel Fernandez – indijski delavec, ki je poudaril, da je prišel v Slovenijo z upanjem, da bo lahko pošteno delal in pošteno živel. »A moja zgodba je zgodba mnogih – zgodba izkoriščanja, tišine in boja za dostojanstvo.« Na prejšnjem delovnem mestu za svoje delo ni bil pošteno plačan, ni bil zavarovan, ni imel plačane malice ali prevoza na delo, predvsem pa je bil, kot je dejal, brez spoštovanja. »Delal sem v težkih razmerah, brez ustrezne zaščite, brez varnosti, brez občutka, da sem človek.« Nadrejeni so tuje delavce zmerjali, da so leni, občutek so imeli, da so zanje samo sredstvo za ustvarjanje dobička. »Za strojem niso videli človeka, niso videli mojih rok, mojega truda, mojega življenja. Eden od tujih delavcev ni prosil za plačilo – in zato mu niso izplačali plače. Rekli so: 'Saj ni rekel, da jo želi.' Kot da je plača miloščina, ne pa pravica. Kot da je dovolj, da lahko spiš v prostoru nad delavnico, brez zasebnosti, brez dostojanstva. To ni prav. To ni pravično. To ni človeško.« Zato, pravi, se morajo delavci v času, ko bi morale biti delavske pravice samoumevne, še vedno združevati in boriti za tisto, kar jim pripada, saj se krivice ne dogajajo samo tujim delavcem, ampak tudi slovenskim. »Nekateri delodajalci ne izplačujejo nadur, zamujajo s plačami, zahtevajo kršitve delovnega časa ...« A kot je opozoril, tuji delavci pogosto nimajo glasu, zaščite, ko se pritožijo, pa jim odvrnejo, naj odidejo, če jim kaj ni všeč. »Ampak mi ne bomo šli. Mi bomo ostali, mi bomo govorili. Zato smo danes tukaj. Da povemo jasno in glasno: dovolj je.« Pri tem se je posebej zahvalil Medardu Potočniku in Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, ki sta tujim delavcem pomagala, jih zaščitila in jim stala ob strani, ko so se znašli v izkoriščevalskem sistemu, v katerega so vse pogosteje ujeti. »Skupaj smo močnejši. Skupaj smo glasnejši. Skupaj smo delavci,« je še poudaril in dodal, da delavci niso strošek, ampak temelj družbe. »Mi gradimo. Mi čistimo. Mi vozimo. Mi skrbimo. Mi ustvarjamo. Mi premikamo to državo naprej.«

Tudi Darinka Remih iz Sindikata delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije je poudarila, da so prvomajska srečanja priložnost, da delavci jasno in glasno povejo, da ne dajo priborjenega. »Ne damo pravic, ki so jih izbojevali naši starši in stari starši. Ne damo dostojanstva, ki nam pripada. Ne damo prihodnosti, ki jo želimo za svoje otroke.« To se ji zdi zlasti pomembno v času, ko se  nakazuje nova kriza. »Vemo, kaj običajno sledi: val odpuščanj, varčevanje na hrbtih delavcev, rezanje pravic, ki smo jih krvavo izbojevali.« In prav zato se ji zdi pomembneje kot kadarkoli prej, da se delavci ponovno združujejo. »Sindikati smo delavke in delavci, ki se zavedamo, da je naša moč v številu, v enotnosti, v solidarnosti. Skupaj smo močnejši,« je še dodala.