Zima je, mamice pa še ni ...

Ko sva bili še čisto majhni (7)

Spominjam se tudi velikih ledenih sveč. Včasih sva katero pobrali in malo polizali, čeprav so nama to prepovedali. Jaz sem s svojim jezičkom obliznila tudi železno ograjo mostička v Grabnu. Bilo je mrzlo jutro. Prve strehe je obsijalo sonce in sneg na njih se je bleščal. Lesketala so se tudi drobna ledena zrnca na železni ograji. Moj živahni jeziček je hotel na hitro oblizniti kristalček, podoben »kanglcukru«. Jeziček se je v trenutku prilepil na ograjo. Prestrašila sem se, a jokati nisem mogla, sestra pa me je samo začudeno gledala. Z vso silo sem povlekla jezik, toda njegov delček je ostal na ograji. Nekaj dni me je bolelo, ob ograji pa se nisem nikoli več igrala. Še danes me zaskeli konica jezika, če se spomnim na ta dogodek.

Pozimi je stari ata nekajkrat vpregel voliča v sani. Odšel je na Jelovico po drva. Vsakokrat sva s sestro težko pričakovali, da se je vrnil. Zvečer ko je bil že mrak, je vstopil v kuhinjo ves premražen. Položil je nahrbtnik na klop in povedal, da nama je prinesel »medvedjo malico«. V moji otroški glavici je bil stari ata pravi junak, ker si je upal vzeti malico medvedu. Ostanki prekajene klobase in kruh, namazan z zaseko, sta bila za naju prava poslastica. Šele ko sem bila večja, sem zvedela, da je stari ata vedno pustil del svoje malice za naju. Moja mama mi je povedala, da je tudi njim, ko so bili otroci, nosil »medvedjo malico« z Jelovice.

Na predtrških travnikih

Pomladne in poletne dni sva s sestro najpogosteje preživljali na robu predtrških travnikov. Veselili sva se, kadar je stari ata vpregel vola v voz. Na lojtrniku nama je pripravil plahto, na kateri sva udobno sedeli. Zadaj je za voz privezal kravo. Z vozom smo se vozili v polje le, kadar so bila večja opravila. Spomladi je naložil na voz tudi plug in brano, poleti smo prevažali seno, jeseni pa krompir in repo. Vmes smo hodili v predtrški zelnik s »koreto«, vozičkom z dvema kolesoma. Ko sva bili še manjši, so naju vozili v obe smeri, v četrtem in petem letu starosti pa sva se morali vračati s polja čez Predtrg peš.

Dnevi sredi teh polj so mi ostali v najlepšem spominu. Z Marico sva sedeli na plahti, ki je nisva smeli zapustiti. Sprehodi po bodeči pokošeni travi naju niso mikali, saj sva bili bosi in so bile najine nožice preveč občutljive. Stara mama je lahko mirno oplela svoj zelnik, njivo s krompirjem in koruzo. Spominjam se šopkov rdečih gozdnih jagod, ki jih je prinesel stari ata z gozdnega parobka. Težko sva tudi pričakovali, da bo stara mama skuhala gobovo juho, kadar je prinesel iz predtrške gmajne celo naročje jurčkov.

V času košnje smo bili od doma ves dan. Odrasli so sušili seno, midve pa sva se igrali na plahti in težko pričakovali, da je v »Radolci« na »turnu« odzvonilo poldne. Takrat so sedli v senco tudi odrasli. Spominjam se črne kave, ki jo je prinesla stara mama v kanglici za mleko, kruha in drobno narezane slanine.

Z volovsko vprego smo odhajali tudi v mestno polje. Voliček nas je peljal po Donici, mimo Vahtarja, za Percem, mimo kina in Langusovih v mestno polje. Edino kar mi je ostalo v spominu z mestnega polja, je to, da sva lahko opazovali vlake.