Boj za ohranitev in razvoj bolnišnice

Ali je boj za ohranitev in razvoj bolnišnice na Jesenicah boj za lastne interese ali interese prebivalstva Gorenjske?

Spomnimo se, kdaj in zakaj je nastala prva bolnišnica na Gorenjskem. Leta 1896 je Bratovska skladnica Kranjske industrijske družbe zgradila bolnišnico z 18 posteljami za zdravljenje svojih članov in njihovih svojcev. Leta 1923 so bolnišnico povečali na 32 postelj. Bolnišnica na Jesenicah je bila torej zgrajena zaradi interesa kapitala, in ne kot regijska bolnišnica! Leta 1940 so položili temeljni kamen za novo bolnišnico na sedanji lokaciji, prav tako namenjeno članom Bratovske skladnice. Zaradi vojne gradnje niso dokončali. Po vojni, leta 1948, so gradnjo zaključili. V naslednjih letih se je bolnišnica razvijala, strokovno, pridobila tudi nove zgradbe za ambulantno, radiološko, pediatrično in urgentno dejavnost, skladno s potrebami prebivalstva. Bolnišnica je vse do leta 1964 pokrivala delno tudi potrebe Posočja, ker so bolnišnico v Šempetru začeli graditi šele leta 1964. Pred tem, po koncu 2. svetovne vojne, je bila bolnišnična dejavnost razpršena po Primorskem in v težavah, ker je edina bolnišnica v regiji, bolnišnica v Gorici, ostala v Italiji. Po vojni se je tako veliko Primorcev rodilo na Jesenicah. Kako je bilo poskrbljeno za druge, še posebno urgentne bolnike iz Posočja, v zimskem času, si ne znam predstavljati. Vsekakor je bila lokacija bolnišnice na Jesenicah v novih razmerah neposrečena, rešitev v sili in za prebivalce jugovzhodnega (spodnjega) dela Gorenjske oddaljena! Zato smo bili in smo še priča odlivu pacientov v Ljubljano (statistični podatki). Vedeti je treba, da ob takem stanju sedaj prvič prihajajo v ospredje bistvena vprašanja, potrebna pri umeščanju bolnišnice v prostor regije: gostota prebivalstva, povprečni čas dostopa do bolnišnice za celotno prebivalstvo Gorenjske ter drugi parametri. Pri tem ne gre samo za prebivalce Jesenic, Kranjske Gore, Bohinja, Bleda, Gorij, Žirovnice, kar je 62.561 ljudi. Vseh prebivalcev Gorenjske je 209.324, torej je na vzhodu regije neprimerno več, skoraj 70 odstotkov prebivalstva.

Kaj o tem menijo župani zgornjega dela Gorenjske? Prizadevajo si, da regijska bolnišnica ostane na Jesenicah. Razumem prizadevanja županov, da bi imeli bolnišnico čim bliže. Lahko pa pri tem zapišem, da je v ozadju teh prizadevanj pridobivanje glasov na lokalnih volitvah (podobno so pred leti ugotavljali v Angliji in to preprečili) ob t. i. skrbi za »svoje« bolnike in »svojo« bolnišnico, na škodo drugih prebivalcev Gorenjske. Razumem županjo Kranjske Gore, ki je izjavila, da bo morebitna nova bolnišnica v Kranju zanje pomenila dodatnih 40 km, kar je res! Gospe pa ni mar, kako daleč se vozijo in se bodo še naprej vozili, če se njihove politične zahteve ustvarijo, pacienti iz Žirov, Gorenje vasi, Škofje Loke, Tržiča, da Kranja s skoraj 60.000 prebivalci ne omenjam! Povsem nesprejemljive so tudi izjave župana Jesenic, da bo ob ukinitvi bolnišnice na Jesenicah to ekonomski, socialni in zdravstveni genocid nad Jesenicami in Zgornjo Gorenjsko, ob tem ko bodo na Jesenicah ostale urgentna služba, bolnišnica, v obliki negovalne, kar nujno potrebujemo, in tudi šola! Vložki v sedanjo bolnišnico niso in torej tudi ne bodo zaman! Omenjal je tudi pomanjkanje kadra. Da, tudi to je res in tega tudi nova reforma o plačnih razredih ne bo rešila. Sploh jih ne more rešiti kadrovski bazen Zgornje Gorenjske. Res je, da bo ob večji gostoti prebivalstva na jugovzhodu lažje reševati kadrovske zagate, seveda ob ureditvi kolektivne pogodbe. Niso zanemarljivi niti potni stroški za zaposlene. Da, v prihodnje bo treba misliti na vse stroške, tudi stroške prevozov, še posebno če bo to finančno na plečih regije! Sedanja stališča županov na delu Gorenjske so značilna za našo demokracijo, ko vsi gledamo le nase in na svoje interese. Prav zanimivo bo, če nam uspe udejanjiti pokrajine, kako bodo župani, potem ko bodo vsi stroški zdravstva razen terciarja, na njihovih in na ramah regije in ko bodo podatki o časovni dostopnosti in rezultati uspešnih intervencij urgentnih služb ter zdravljenja, pomembni pri primerjavi uspešnosti med regijami, nastopali tedaj?

Izjave govorcev v omenjenem članku so torej »navijaške« v prid sedanji neposrečeni lokaciji, v posmeh stroki in večini prebivalstva na Gorenjskem. Kaj je menil nekdanji minister z mnenjem, da mora bolnišnica ostati na Jesenicah, ko je zagovarjal geografsko lego? Ker je v središču regije? Ni! Ker je potrebna za turiste? Ali imamo bolnišnico zaradi turistov? Ne! Prav zanimivo bi bilo slišati njegovo mnenje, če bi bil minister.

V navedenih izjavah »navijačev« za lokacijo na Jesenicah ni navedb podatkov, ki se danes morajo upoštevati pri načrtovanju nove bolnišnice!

Sam skušam neobremenjeno slediti prizadevanjem posameznih županov, da bi bila bolnišnica čim bliže ali celo v njihovi občini! Ponovno opozarjam, da so pri vseh teh govorcih bili v ospredju lokalni interesi, in ne interesi prebivalstva Gorenjske! Slovenci smo brezupni! Vsak bi poskrbel le zase. Ob tem župani s svojimi lokalnimi, predvsem političnimi, in ne strokovnimi interesi v veliki meri razgrajujejo že tako neurejeno mrežo zdravstvene dejavnosti. Upam, da se bomo Slovenke in Slovenci počasi začeli zavedati, da razdrobljenost dejavnosti po bolnišnicah v Sloveniji in s tem premajhno število posegov, storitev ne zagotavlja kakovosti in varnosti. Že vrsto let je znano, da je varnost in kakovost zdravstvene storitve v neposredni povezavi s količino opravljenih storitev zdravnika in negovalnega kadra. Teh podatkov je pri nas za zdaj premalo! Primerjave med bolnišnicami, šolami so pri nas nesprejemljive! Zakaj? Torej krivda ni le na strani županov. Krivda je tudi na strani vlad, stroke, ki se zatečenega stanja in egalitarnosti ne upa lotiti. Zakaj? Ker smo še vedno vsi enaki in meritokracije ne poznamo!

Prim. Janez Remškar, dr. med.

V Ljubljani, 21. 4. 2025