Kipi na Brdu

Ali Ministrstvo za kulturo (MZ) oz. Vlada RS lahko izročata inventarizirano nepremično kulturno dediščino ustanovam, ki ne znajo in zmorejo ustrezno skrbeti zanjo in zakaj skrivata svoje dokumente o tem?

Glede na nedokazane trditve tako v dokumentih Vlade RS, zlasti pa v izjavah ministrice za kulturno ob Depoju na prostem Muzeja novejše zgodovine Slovenije (MNZS) v Parku vojaške zgodovine v Pivki, naj navedem nekaj osnovnih dejstev.

Zbirka revolucionarne dvorne umetnosti iz Vile Bled ni bila deležna strokovne obravnave in ustrezne skrbi. Del zbirke je ostal v Vili Bled (oranžerija, verjetno tudi drugi predmeti, mnogi so že dobili druge lastnike oz. so izgubljeni). Večji del zbirke je bil potem premeščen v park na Brdu in ob koncu tisočletja postavljen v odmaknjeno lego ob živi meji pri hipodromu. Dva kipa sta bila že pred razpadom Jugoslavije prestavljena v tedanji center za obrambno usposabljanje v Poljče.

Leta 2000 je bila zbirki dodana tudi kopija Avgustinčičevega kipa Josipa Broza. Gre za kip, ki je bil kot del kulta osebnosti postavljen pred gospodarsko razstavišče za 7. kongres Zveze komunistov Jugoslavije leta 1958. Nato je stal pred Muzejem ljudske revolucije. Odstranili so ga ob prenovi muzeja po letu 1990 – ta premik ni povzročil kakega zgražanja in protestov. Okoli leta 2000 so ga postavili k revolucionarni zbirki na Brdo.

K tej zbirki so dodali še kip Kurirčka, motiv za umestitev le-tega je lahko le sorodnost v okviru sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil.

Kipi na Brdu so bili brez strokovne nege, slabo prezentirani, malo obiskani. Javni gospodarski zavod (JGZ) Brdo jih je vodil kot potrošni material s knjigovodsko vrednostjo nič. Kipa v Poljčah niti nista bila inventarizirana. Verjetno tudi dediščina v Vili Bled ni ustrezno inventarizirana.

To je več kot dovolj razlogov, da sem predlagal združitev zbirke v okviru možnega, njen prenos v upravljanje MNZS kot ustrezno dediščinsko ustanovo in njeno primerno predstavitev.

Kipi z Brda so bili v MNZS preneseni s pogodbo med MNZS in JGZ.

Prostor za postavitev depoja na prostem v Parku vojaške zgodovine je bil zagotovljen s pogodbo z Občino Pivka.

Postavitev zbirke v okviru depojev nacionalnih muzejev v Pivki je bila v programu dela MNZS za leto 2022. Prav tako so stanje kipov ocenili z Restavratorskega centra in začeli pionirski projekt ohranjanja bronastih skulptur. Premestitev v Pivko je bila opravljena po smernicah Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Postavitev je bila realizirana kot Depo na prostem MNZS. Sredstva za projekt je zagovorilo MK, izplačana so bila v času, ko je bila Asta Vrečko že ministrica za kulturo. Prav so bila sprejeta poročila MNZS za leto 2022. Če bi bilo kaj narobe, se kaj takega verjetno ne bi zgodilo?

Asta Vrečko oz. Vlada RS neprestano ponavlja, da je šlo za domnevne nepravilnosti in da so zato razveljavili pogodbo med MNZS in JGZ Brdo. Če bi bile, je soodgovorna zanje.

Na vprašanja, kako je bila razveljavitev pogodbe pravno utemeljena, kdo je odločal o razveljavitvi pogodbe, kdo o tem, da so kipe vrnili iz MNZS v JGZ Brdo, ne dobim odgovora. Tudi ne, kaj je oz. bo s kipoma iz Poljč.

Ti dokumenti naj bodo javno predstavljeni, saj gre za pomembno vprašanje.

V prilogi opozarjam, da je leta 1986 Socialistična republika Slovenija Narodni galeriji prenesla v upravljanje množico državnih umetnin. Tudi umetnine na Brdu. Narodna galerija precej svobodno upravlja z njimi.

Toda revolucionarne umetnosti Narodna galerija ni prevzela. Tudi sicer Titova dvorna zbirka ni bila deležna posebne pozornosti umetnostnih zgodovinarjev in varuhov dediščine. Tudi sami umetniki se s temi deli niso hvalili. Torej gre pri razkosanju in odmikanju te zbirke od više cenjenih umetnin za zgovorno oceno teh del kot ne posebej cenjenih.

Pobudo, da bi Narodna galerija prevzela tudi skrb za to zbirko, so zavrnili, ker nimajo ustreznih pogojev niti za upravljanje drugih del iz tega fonda.

Zato je MNZS prevzel devet kipov z Brda in dva iz Poljč. Kipi so bili v MNZS inventarizirani.

S tem so postali del varovane premične dediščine.

In če bi MK hotelo, bi lahko zadolžilo MNZS, da postavi novo postavitev na Brdu.

Toda ne, MK oz. Vlada RS oz. morda celo nekdo tretji je MNZS ukazal, da morajo dediščino predati upravljavcu, ki je dokazano slabo skrbel zanjo. In ni nobenih zagotovil, da bi bil JGZ Brdo sposoben upravljati to zbirko bolje, kot je.

Zato prosim Zvezo muzejev Slovenije, Muzejsko društvo, ICOM Slovenije, da zahtevajo dokumentacijo o postopkih, ki jih vodi MK in s katerimi se predaja dediščina iz pooblaščenega muzeja v roke ustanovi, ki sama dokazano ne zna upravljati z nepremično kulturno dediščino.

Prosim vas, da zahtevate od MK razlago, zakaj je Narodna galerija ustrezen upravitelj nepremične dediščine na Brdu, MNSZS pa ne.

In prosim vas, da po temeljiti razpravi sprejmete ustrezna priporočila, kako v takih primerih oblastne samovolje in ideološke zaslepljenosti ravnati v prihodnje.

Naj opozorim, da sem večino tega, kar navajam, objavil v reviji SLO časi, kraji, ljudje septembra 2023 in v letošnjem šestem poročilu Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč.

Dr. Jože Dežman