Mebor
Usmerjeni v dobre izdelke
Za naš planet treba dobro je skrbeti,
zato se v Koper po obveznostih z avtobusom odločim odhiteti.
Seveda dvakrat bo treba prestopiti,
a tako se ima človek vmes vsaj čas odpočiti.
Navdušenje nad potovanjem z avtobusom
me hitro spet mine,
ko odprem vozni red in vidim, da vsaka obstoječa uporabna linija še prehitro izgine.
Iz Tržiča v Ljubljano direktnih linij med šesto in deveto zjutraj sploh več ni,
zato človeku ne preostane drugega,
kot da v Kranju potrpežljivo kar nekaj časa na mrazu stoji.
Ko na avtobusni postaji Kranj stojim,
skoraj ozebline dobim,
saj avtobusa za Ljubljano iz Bohinja spet ni,
kdo ve, kje se vsakič izgubi.
Po pol ure na mrazu čakanja
zvok bohinjskega avtobusa na cesti še vedno ne odzvanja.
Na srečo kmalu prikaže se naslednji avtobus za Ljubljano,
saj neomejeno stanje na mrazu res ni več humano.
Po dobre pol ure v Ljubljano prihitimo,
a se ne preveč veselimo,
saj smo ugotovili, da avtobus za Koper smo
seveda zamudili.
Poskusim ujeti za Koper kakšen vlak,
a seveda je odpovedan vsak.
Po desetih letih namreč še vedno drugi tir gradijo,
zato vsi potniki lahko se nadomestnega avtobusnega prevoza veselijo.
(Seveda ne pozabimo, da z nadomestnim prevozom dodatno še več časa izgubimo.)
Na vrsti torej je spet ena ura čakanja,
tokrat sedenje v kavarni, ki akcijsko ceno čaja oznanja.
Tam sedijo tudi drugi sotrpini,
ki žrtve so bili odstranjenih avtobusnih linij.
Po eni uri napoči čas za odhod,
opravim nazaj do postaje pohod.
Na postaji je velika gneča in cel shod,
saj slovenske železnice ravno so spet odpovedale vlaka odhod.
Gradnja drugega tira
povzroča veliko nemira.
A včasih vozni red celo drži,
avtobus za Koper na postaji točno stoji.
V Koper prispemo po uri in pol,
piha burja in v zraku je sol.
Zvečer se vrnem na postajo
in pričakujem, da ponovim čakanja jutranjo vajo.
A glej ga, zlomka, se čudež dogodi,
avtobus za Ljubljano že na postaji stoji.
Na avtobusu že sedijo upokojenke vesele,
ki penzjona prosti dan so si za izlet na morje vzele.
V ozadju star gospod smrči,
šofer pa glasno glasbo vrti.
Na srečo upokojenke razigrane
na avtobus vsaj niso vzele hitre prehrane.
Škatle s hitro prehrano avtobus so namreč že večkrat tako zasmradile,
da bi vsakega od vožnje z javnim prometom odvrnile.
Pol ure prezgodaj smo prispeli v Ljubljano,
a da avtobus nikoli ni točen, je seveda že vsem znano.
Na vrsti je še 45 min čakanja, da pride linija gorska,
saj prezgodnja je bila linija morska.
Končno avtobus za Tržič pride,
pohitim na peron, da slučajno ne uide.
Šofer vrata odpre, ko vstopi njegov šoferski kolega, pa hitro jih spet zapre.
Vsi potniki zunaj pred vrati na mrazu smo zaprti,
vsi naši obrazi so potrti.
Šoferja pa na toplem v avtobusu klepetata veselo,
nista opazila, da zunaj nekemu potniku se je že snelo.
Ko šofer končno noter nas spusti,
avtobus hitro v Tržič odhiti.
Za Koper iz Tržiča v eno smer smo 4 ure in 30 minut porabili za pot,
pa še polna je bila zablod.
Ni čudno, da upada uporaba javnega prometa,
saj nemogoča je takšna pot presneta.
Cela Evropa lahko javni promet efektivno uredi,
pri nas pa še en avtobus težko točno kam oddrvi.
(Poleg tega pa se nam še drugi tir že deset let smeji).
Da denarja ni,
temu verjeti ni,
saj odgovorni še vedno se s kaviarjem mastijo vsi.
A seveda ko oni gredo v Koper, tja pelje jih limuzina
z dodatnim izpustom CO2, spremlja pa jih luksuz postrežba, mir in tišina.
Za konec pa še obvestilo vsem, ki bi iz gora na morje z avtobusom želeli,
nepozabno dogodivščino boste doživeli!
Pika Miler