Odgovor

Odgovor na rubriko Od petka do petka iz 10. januarja 2025

Aktualna vlada že od samega nastopa vladne odgovornosti naprej blesti po sprejemanju nepremišljenih in nedorečenih zakonov. Mednje bi uvrstil tudi senzibilen zakon o evtanaziji in zakon o medijih.

Da se zakon o evtanaziji ne imenujejo več tako, se imamo za zahvaliti dejstvu, da so to terminologijo uporabljali v nacionalsocializmu v Nemčiji in je bilo predlagateljem le neprijetno, da bi kdo ta zakon primerjal s tistim časom. V resnici to tudi ni isto. Nacistična evtanazija je bila prisilna, pri nas pa govorimo o prostovoljni smrti.

Vsekakor je ta zakon v nasprotju z zdravniško stroko. Profesor dr. Samo Zver, ki je bil od bralk in bralcev Dela izbran za osebnost leta 2024, meni, da v medicini stvari marsikdaj niso jasne, ne pacientu ne zdravniku, nobeden od njiju ne ve, kaj bo sledilo. Poudarja, da če bo kdaj sam v takem položaju in bi si želel oditi v novo življenje, če to obstaja, si ne želi aktivne pomoči. Predno bi se začeli pogovarjati o evtanaziji, bi se morali pogovarjati najprej o negi na domu, paliativni negi na domu! Važno je, da človeka ne boli, da ni trpljenja in da je pomirjen v krogu svoje družine.

Kaj želi vlada s tem zakonom doseči, mi ni jasno. Čast imam šteti za svoje prijatelje mnoge zdravnike, od kirurga do univerzitetne profesorice, med njimi tudi gospo profesorico dr. Zvonka Zupanič Slavec, ki je pred kratkim izdala četrto knjigo kot krono svojega desetletnega ukvarjanja z zgodovino slovenske medicine. Med njimi nisem našel enega zagovornika evtanazije.

Predlog zakona o medijih, naprej imenovan ZMED (mogoče bi bilo smotrno dodati še A), že v samem začetku naznanja, da so ga pripravljali neuki ljudje, prežeti le z veliko voljo ustreči ministrici Vrečko. Razgalili so se že v drugi točki prvega člena, kjer navajajo, da je ta zakon v skladu z Direktivo Sveta z dne 3. oktobra 1989, z uradno označbo 89/552/EGS. Pri tem so spregledali, da ta 35 let stara Direktiva že 14 let več ne velja. Namreč, 4. maja 2010 je bila ukinjena in zamenjana z novo 2010/13/EU.

Zanimiva je 7. točka člena 4.a – Financiranje programskih vsebin medijev.

Da bo teklo vse brez korupcije, je za dodeljevanje teh sredstev predvidena komisija. Ker pa vlada izhaja iz stališča, da so vsi politiki absolutno pošteni, bo postopek zelo poenostavljen na ta način, da člane te komisije izbereta minister ali ministrica za kulturo kar sama.

Ko človek prebere celoten predlog te ZMED-E, se nehote vpraša, kaj je ozadje zakona, ki ga nihče ne potrebuje, ali želja po absolutni kontroli medijev in državljanov ali je botrovalo pisanju zakona preveč penine?

Franci Kindlhofer,

Zasip