Koroška Bela
Gradnja zaščite pred plazovi
Moja prijateljica, ko še ni imela štirideset let, je hudo zbolela. Pred boleznijo ni znala biti pri miru, okoli nje se je vedno nekaj dogajalo. Bila je zelo dinamična, vesela oseba. To se je v hipu spremenilo, končalo. Dobila je diagnozo propadanja pljuč. Hitro je dobila kisik, ki je postal njen stalni spremljevalec. Bolezen je zelo hitro napredovala in v zelo kratkem času ni več mogla zapustiti stanovanja. Kisikova jeklenka je postajala vse večja, njeno gibanje pa vse bolj omejeno. Pogosto sem jo obiskovala, rada sem bila v njeni družbi, pogovori so bili prijetni. Domov sem vedno odhajala z grozo v srcu, vedno sem se spraševala, kdo od zgoraj jo tako kaznuje, saj je bila res dober človek. Vsakomur je z veseljem pomagala. Kmalu me je presenetil njen telefonski klic. »Meta, pridi se poslovit, na pogreb ni treba priti.« Bila sem šokirana. Moram priznati, da mi je bilo zelo težko, zato je naprej nisem hotela poslušati. Spraševala sem se, ali bom dovolj močna, da ji ne bi pokazala svojih (takratnih) pomislekov. Sama sem bila najbolj presenečena, da sem jo sicer zapustila žalostna, a hkrati zelo pomirjena z mislijo, da je imela možnost svoje odločitve, ki se mi je v njenem stanju zdela pravilna. Pogovorila se je s hčerko in se odločila za evtanazijo. Vprašala me je, ali bom prišla zraven. Verjetno sem bila sitna in nenaspana od strahu. Zato sem se zelo težko odločila. Nisem je hotela razočarati in sem privolila.
Ob evtanaziji so bile prisotne hči in še dve prijateljici. Kljub temu da sem bila tam z vsemi spreminjajočimi se občutki, sem na koncu ostala izredno pomirjena, čeprav žalostna, da je tako mlada oseba neozdravljivo obolela. Vesela sem bila zanjo. Trpljenja je bilo konec, odšla pa je v družbi ljudi, ki jih je imela najraje.
Ne razumem, zakaj je treba spet na referendum. Kdor je veren ali se z evtanazijo ne strinja, se za kaj takega ne bo odločil, saj mu vera ali nezaupanje ne bosta dovolila take odločitve. Tisti, ki pa trpi in si tega želi, pa naj se sam odloči, ali naj mu bo ta možnost dana. Nihče se ne more odločiti namesto nekoga drugega.
Štirideset let sem živela v Švici in vem, kakšen je postopek za evtanazijo tam. Osebni zdravnik mora potrditi neozdravljivo diagnozo. Potem se lahko prijavite na evtanazijo, a postopek traja dva do tri mesece. V tem času, ko te namenoma pustijo čakati, pride komisija na 14 dni na razgovor in vpraša, ali si se mogoče premislil. Ko je postopek odobren, izbereš datum, ko so ob tebi tvoji domači, prijatelji, zdravnik, odvetnik, policist in duhovnik, če ga želiš. In v bistvu dotična oseba z lahkoto umre.
Naj poudarim, nihče drug – ne mož, ne žena, ne otroci ali kdorkoli drug – se ne more odločiti namesto vas. Vsak posameznik se mora odločiti sam. Stara sem 85 let in za zdaj sem še zadovoljna s svojim življenjem. Še vedno lahko sama skrbim zase, čeprav sem bolj počasna. Rada delam na vrtu, skrbim za rože, drevesa, plevem … Delam keramiko in pišem. Pišem o tem, kako je bilo včasih … Ko vsega tega ne bom več zmogla, ker res nič ne vem, kaj me čaka, sem se odločila za evtanazijo v Švici, kjer imam otroke in bom ob tistih, ki so me imeli radi.
Margareta Mlinar, Škofja Loka