TUHINJSKA DOLINA
Brezplačne sadike sončnic
To pisanje je odmev na govor ge. Urške Klakočar Zupančič, predsednice državnega zbora na proslavi 25. aprila 2025 v Tržiču.
27. 4. 1941 se v Vidmarjevi vili v Ljubljani na Večni poti ni zgodilo prav nič, Protiimperialistično fronto so ustanovili 26. 4. 1941, ker je na ta dan Maribor obiskal Adolf Hitler (beri pošast), so za zgodovino datum premaknili za en dan. Za komuniste to ne pomeni nič, komunizem ima za osnovo laž. Ustanovitev Protiimperialistične fronte je bila voda na mlin Stalinu in Hitlerju, ki sta imela takrat sklenjen pakt o nenapadanju. Skupaj sta razkosala Poljsko in s tem povzročila drugo svetovno vojno. Pakt je veljal do 22. junija 1941, ko sta se krvoloka spopadla. Do tega dne so naši komunisti podpirali Hitlerja, ki je napadel Kraljevino Jugoslavijo in jih osvobodil kot v kraljevini prepovedano organizacijo. Komunisti so skupaj z okupatorjem korakali na prvomajski paradi leta 1941 v Trbovljah. Zgodovinarji naj si za vedno zapomnijo, kdo je prvi kolaboriral z okupatorjem. Komunisti (beri VOS) so po okupaciji začeli moriti in pobijati nasprotnike in s temi dejanji povzročili nastanek vaških straž za zaščito ljudi in premoženja.
V Tržiču je bila Osvobodilna fronta ustanovljena v gostilni Pr' Slug šele jeseni 1941, o tem priča spominska plošča na pročelju. Jože Meglič, rojen leta 1912, doma iz Grahovš 24, Gabrčov (moj oče), se je 1937. leta priženil na kmetijo Potarje10, k Tič, je oborožil partizane, nato je del njih padel 4. avgusta 1941 pod Storžičem. Po kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske je moj oče pripeljal skupino vojakov z Dolge njive k Tič, jim dal civilno obleko, da so šli v Tržiču na vlak in domov, orožje je skril v sosedov (Odričarjev) senik. Pri oddaji orožja partizanom je očetu pomagal brat Aleš. Mojemu očetu je bil mentor in vzgled Vilijem Kus, pred 2. svetovno vojno učitelj v Lomu, bil je velik poštenjak in rodoljub. Med prvimi so ga okupatorji selili v Srbijo z ženo učiteljico in otrokoma, kjer mu je sin umrl. Po vojni se je z ženo in sinom Milošem vrnil v Slovenijo.
Klakočarjeva je pravilno navedla datum, da so taboriščniki 7. maja 1945 zapustili koncentracijsko taborišče Ljubelj. Toda Titovi četrti armadi ni bilo treba nikogar osvoboditi, našli so le nekaj bolnikov, ki jih zaradi nepopisne gneče na cesti Tržič–Ljubelj niso mogli odpeljati v bolnišnico na Golnik. Tako kot vsako leto bo na Ljubelju kmalu spet proslava v spomin na osvoboditev taborišča, moja pripomba je, da niso ničesar osvobodili, le (sami sebi) so izropali in požgali, kar je tam ostalo.
Klakočarjevi se pozna, da so jo šolali narobe šolani učitelji. Kdor vsaj malo pozna zgodovino, mu ni težko ugotoviti, da je 27. aprila dan niča, ali kot sem že pred leti zapisal, dan lažnivega Kljukca.
S spoštovanjem do vseh pošteno mislečih,
Jože Meglič - Tič