Spomini

Na železniški postaji v Ljubljani sem se jeseni leta 1963 priključil veliki skupini mladeničev, ki je odhajala v vojsko. Naj sedem na vlak za Sarajevo, je pisalo na vabilu. Zanimivo, to je bilo takrat edino republiško središče nekdanje države, ki ga še nisem obiskal. Med množico fantov sem iskal enako številko pošte: 8762. Oglasil se je postaven dečko precej visoke postave in prijetnega glasu, rekel je, da je Vinko Hlebš iz Tržiča.

Tako sva potovala skupaj z vlakom do Sarajeva in nato s tovornjakom v kasarno Lukavice, ki je bila deset kilometrov oddaljena od glavnega mesta Bosne. Z Vinkom sva bila kot bolničarja poslana v »pozadinski« vod.

V vodu nas je bilo približno dvajset, največ bolničarjev, pa tudi kuharji, čevljarji, krojači itd. Vinka so kmalu poklicali na tečaj za bolničarja v Sarajevo. Kasneje še mene, kar je bil sicer zame kot zdravstvenega tehnika korak nazaj. Takšno je pač življenje, takšnih korakov sem moral tudi kasneje narediti še nekaj.

Zanimivo je bilo, kdo vse je na tem tečaju sedel v povsem polni učilnici: diplomirani pravniki, celo sodniki, nekaj obrtnikov, največ je bilo nekvalificiranih delavcev. Nikakor nisem mogel razumeti tega načina vojaškega kadrovanja, saj je delo bolničarja odgovorno in zahtevno. Hitro so ugotovili, da obvladam medicino, in me povabili k predavanju, kar sem z veseljem opravljal. Po končanem tečaju so me za nagrado poslali v bližino Mostarja, kjer so merili lepek (osnova sestavina kruha), tam se delal v laboratoriju, oproščen vseh vojaških nalog.

Vrnitev v kasarno v Lukavici je bila kot povratek domov. V ambulanti so mi zaupali vodenje registra in pisanje zapiskov pri ambulantnih pregledih. V baraki ambulante je bila tudi lekarna, vodil jo je prijatelj Vinko, ki je nastopal kot poklicni farmacevt, in priznam, da sem pogosto premišljeval, kako je fant prišel do tako dobrega poznavanja zdravil. To so spoznali tudi oficirji, ki so k njemu hodili po zdravila zase in za družino, celo ponoči. Pred koncem služenja vojaškega roka smo se iz barake preselili v novo, sodobno poslopje.

Po vrnitvi domov sem se zaposlil v zdravstvenem domu v Kranju in tam pri malici srečal Vinka, delal je v mavčarni. Oba sva bila srečanja zelo vesela in pogosto sem zahajal v klet, tudi drugi, saj je bil Vinko vedno nasmejal in poln domislic. Tako kot v vojski je tudi pri delu strokovno hitro napredoval, zdravnice in zdravniki so hodili k njemu po nasvete, kako ravnati pri poškodbah in nesrečah.

Nekega dne mi je zaupal, da rad slika, obiskal sem ga doma in pokazal mi je nekaj zanimivih platen. Spraševal sem se, ali je lahko tako kot v medicini uspešen tudi v slikarstvu. Izkazalo se je, da je svoje notranje izzive najbolj uresničil prav na področju umetnosti. Izobraževal se je na likovnih tečajih pri znanih akademskih slikarjih in slike so postajale vse bolj znane, vrstile so se uspešne razstave doma in v tujini. Pogosto je slikal cvetje in druge podrobnosti rastlinskega sveta, meni so se zdele nenavadne in name so napravile velik vtis. V Tržiču, kjer je celo življenje bival in ustvarjal, so ga razglasili za častnega občana, kar mu je zelo veliko pomenilo.

Po upokojitvi sva se videvala vse manj, sem in tja sva si napisala elektronsko sporočilo. Velikokrat sem se vprašal, kako je mogoče, da je nekdo tako uspešen na različnih področjih, kot so medicina, farmacija, ročne spretnosti in slikanje na tako izviren način. Zato me je zelo prizadelo, ko sem pred tremi leti izvedel, da je umrl za posledicami tragične prometne nesreče, v kateri je življenje izgubila tudi njegova draga in čuteča soproga Francka. Še vedno mislim nanj in ga občudujem kot človeka z izjemnimi sposobnostmi in znanjem.

Franjo Jurman, Ladja