Vozniški izpit

Kadar smo v izpitni komisiji za voznike motornih vozil imeli kakšen poseben primer, smo se najprej pogovorili, kdo je najbolj primeren, da bo zadeva opravljena čim bolj tekoče in v zadovoljstvo vseh vpletenih. Tako se je nekoč zgodilo, da sem bil določen za ocenjevalca, ko je izpit opravljala starejša gospa.

V uvodnem pogovoru sem ugotovil, da je prijetna gospa dobro pripravljena, in dobil občutek, da bo izpit opravila. Prvih deset minut je vožnja potekala mirno in tekoče. Nenadoma pa je gospa kriknila: »Moja očala!«

Brez oklevanja je spustila volan iz rok, se sceloma obrnila nazaj, saj je poleg mene na zadnjem sedežu ležala njena torbica. Odprla jo je, vzela ven etui, si nataknila očala, se obrnila nazaj k volanu in z obema rokama spet prijela volan. Med obračanjem nazaj je z očmi oplazila tudi mene in mi je dala vedeti: se pač zgodi – nič nenavadnega.

V trenutkih, ko je gospa spustila volan, je avto upravljal učitelj vožnje z levo roko, za kar so dobro usposobljeni. K sreči smo se peljali po dvopasovnici in prometa ni bilo veliko, zato je bil dogodek skoraj neopazen, tudi učitelj, ki je bil sicer vajen vsega hudega, ni o zadevi rekel niti besedice. Ko sem opazoval njegov obraz, da bi z njega kaj razbral, je bilo tako, kot bi nosil masko.

Osuplo sem nekaj časa tiho strmel skozi avtomobilsko steklo na cesto, po glavi se mi je motala celo misel: sem dogodek sploh prav videl? Kako naj gospo ocenim, saj je med iskanjem očal vse potekalo v »okviru« varne vožnje. Seveda s pomočjo učitelja vožnje. Gospo sem ocenil negativno.

F. Jurman, Ladja