Šport
Na tekaških rolkah
Dejstvo, da se po tridesetih letih priprav na gradnjo obvoznice sedaj zapleta pri pridobivanju potrebnih zemljišč, pove dovolj o tem, kako resno so se odgovorni politiki in strokovnjaki lotili te zadeve. Blejska južna obvoznica je res zgodba zase. Skoraj trideset let je preteklo, odkar se je Občina Bled zopet osamosvojila – in ravno toliko so stara prizadevanja, da se nujno uredita dve obvoznici, in sicer za Pokljuko in bohinjsko dolino. Za oba projekta je značilno, da se niso iskale res temeljite, trajne rešitve, ki bi dejansko razbremenile Bled, ampak ju zaznamuje neko polovičarstvo, po starem motu iz povojnih navad, ko je pogosto veljalo: bodite zadovoljni, da ste dobili vsaj to. Tako imamo danes tako imenovano severno obvoznico, ki to ni, saj je rešila samo ozko grlo skozi naselje Grad, obremenjuje pa še naprej dovoz na Bled, kjer se šele v kraju samem odcepi proti Pokljuki in vodi še vedno skozi Rečico in Gorje. Pri izhodu iz krožišča pri policiji pa ni niti širina ceste prilagojena potrebam prometa z velikimi vozili, kot so avtobusi in tovornjaki.
Druga zgodba je pa tako imenovana južna obvoznica proti Bohinju. Še kot občinskega svetnika me je vedno motil izraz blejska obvoznica. Kot da mora biti s tem problemom nekako povezan Bled. V resnici pa gre za direktno povezavo bohinjske doline z avtocesto, torej za pripojitev na slovensko cestno omrežje. To mi postane posebno jasno, ko vidim to kruto uničevanje naravnega, zelenega dostopa na Bled po Betinskem klancu, v kraj oddiha in miru. Poglejte si to rano tik pred Bledom; kot gradbišče ali urejeno krožišče je uničenje nekdanje lepe podobe pokrajine huda, nezaceljiva rana. Višek pa je, da se občina še finančno udejstvuje pri tem projektu, ki nima nič z Bledom. Bled bi bil moral vztrajati pri tem, da ne more biti ozemlje med obema Savama na razpolago za takšne projekte, ki tako globoko posegajo v naše občutljivo okolje. Država je dolžna iskati primernejše rešitve.
Če Bled kaj potrebuje, potem je to tripasovna povezava med avtocesto in Bledom, kjer se lahko tretji pas dodatno uporablja po potrebi v gostejšem prometu na ali z Bleda. Za Bohinj pa bi morali urediti popolnoma ločeno traso s samostojnim odcepom z avtocesto, ki bi potekala nekje po desni strani Save Bohinjke. To mnenje je z menoj delil tudi pokojni svetnik in znani Blejec Mirko Vovk. Zato je nerazumljivo, da so lokalni politiki prepustili načrtovanje ljubljanskemu podjetju, ki mu vsekakor ne moremo očitati nestrokovnosti, verjetno pa ni imelo do Bleda potrebne senzibilnosti in se je posvetilo le tehničnim rešitvam. Bled namreč ne potrebuje samo lepe ceste proti Bohinju, v prvi vrsti potrebuje zadovoljivo prometno rešitev ob upoštevanju potreb Bleda kot bisera našega turizma. Torej: če Bled tako imenujemo, bi ga morali tudi kot biser obravnavati. V tej izvedbi obvoznice bo le veža Bohinja.
Franci Kindlhofer