Davčne obveznosti malih proizvajalcev žganja

Nekdaj, ko je skoraj vsaka kmetija imela tudi sadovnjak z visokodebelnimi sadnimi drevesi, zlasti z jablanami in hruškami, je bila razvita tudi žganjekuha, doma kuhano žganje pa cenjena alkoholna pijača. Danes je drugače, kmečki sadovnjaki so kljub državnim podporam za ohranjanje skorajda izginili, žganjekuha se je ohranila le še na redkih kmetijah, žganje pa so nadomestile bolj »imenitne« pijače.

Tudi tisti redki mali proizvajalci žganja, ki še vztrajajo, v svoji dejavnosti niso povsem svobodni. V davčnem obdobju, ki se začne 1. maja preteklega leta in konča 30. aprila tekočega leta, lahko v okviru gospodinjstva ali kmetijskega gospodarstva proizvedejo največ 150 litrov z vsebnostjo 100 volumskih odstotkov alkohola. Za razliko od prejšnje ureditve, ko je bilo žganje obdavčeno glede na lastništvo kotla za žganjekuho, po novem plačujejo trošarino glede na dejansko proizvedeno količino žganja. Kot pojasnjujejo na finančni upravi (Furs), morajo plačati trošarino v višini 50 odstotkov veljavnega zneska trošarine za etilni alkohol, kar znaša 6,6 evra za 100 volumskih odstotkov alkohola. Davčni obračun trošarine morajo predložiti finančni upravi na predpisanem obrazcu najkasneje do 31. maja tekočega leta za preteklo davčno obdobje, plačati pa jo morajo najpozneje do 30. junija tekočega leta. Če, na primer, v davčnem obdobju proizvedejo 30 litrov žganja z vsebnostjo 20 volumskih odstotkov alkohola, morajo po izračunih finančne uprave plačati 39,60 evra trošarine.

Poleg plačila trošarine imajo mali proizvajalci žganja tudi druge obveznosti. Voditi morajo evidence o vrsti in količini porabljenih surovin, o vrsti, vsebini in vsebnosti alkohola v proizvedenem žganju in v alkoholnih pijačah, ki jih izdelajo iz žganja, o recepturah za izdelavo žganja in alkoholnih pijač, narejenih iz žganja, o vrsti in količini prodanega žganja in drugih alkoholnih pijač, o kupcih, o stanju zalog alkohola in drugih alkoholnih pijač …