Kmetijo dojemajo kot ekosistem

Kaj je vplivalo na to, da ste se kot arheolog podali v kmetijstvo?

Arheologija je moje iskanje na področju preteklosti. Vedno me je zanimalo, kako so ljudje živeli v preteklosti, in zanimala me je tudi dediščina, ki je s tem povezana. V arheologiji sem delal približno dvajset let, potlej sem se odločil za postopen prehod v kmetijstvo, zadnjih pet let sem tudi kmečko zavarovan. Kmetijstvo je namreč področje, ki je usmerjeno v prihodnost, in je tudi najpomembnejša dejavnost, ki jo človeški rod opravlja. Če pade kmetijstvo, pade naša civilizacija.

Začeli ste iz vrtičkarstva, svoje ljubiteljske dejavnosti …

Pridelovanje hrane me je vseskozi zanimalo, predvsem pridelovanje zelenjave. Že pred več kot tremi desetletji sem se v vrtu ob domači hiši začel ukvarjati z vrtičkarstvom. To je bil tudi razlog, da sem se potlej pri pridelovanju na večjih površinah želel najprej preskusiti prav na področju pridelovanja zelenjave, kjer sem imel tudi največ izkušenj. Iz teh začetkov je v desetih letih zrasla šestnajst hektarjev velika kmetija. V lasti imamo le malo več kot en hektar zemlje, vso ostalo najemamo, vsenaokrog po radovljiški ravnini, razdrobljeno na več parcel in različne kakovosti. Takšna je usoda, če se lotiš kmetovanja iz ničle oziroma če nimaš svoje zemlje. Na začetku je bilo težko dobiti zemljo v najem, bilo je tudi nekaj nezaupanja, zdaj je že malo lažje, saj ljudje vidijo, kaj delamo. Trenutno je najem zemljišč veliko bolj racionalen kot nakup, najemnine niso pretirano visoke, nakup pa je drag, cene se gibljejo od pet do deset evrov za kvadratni meter. Ob takih cenah je iluzorno, da bi zemljo v tridesetih letih lahko odplačali, kaj šele, da bi še kaj zaslužili.

Na območju Zgornje Gorenjske ste dobro poznani po pridelovanju zelenjave in zabojčkih, v katerih jo ponujate …

Pridelovanje zelenjave zmanjšujemo. Še pred leti smo jo pridelovali na pol hektarja površine, zdaj jo na polovico manjši površini. Število vrst zelenjave smo zmanjšali s šestdeset na okrog trideset. Pridelovanje in prodaja zelenjave namreč zahtevata mlajšega človeka – dinamičnega dvajsetletnika ali vsaj tridesetletnika, kar pa jaz že nisem več. Kupce za vse svoje pridelke smo našli v lokalnem okolju, na Zgornjem Gorenjskem. Zelenjavo prodajamo zasebnim kupcem, v eko trgovini v Lescah in preko Zadruge Ajdna, vrtcem in šolam, nekatere vrste jo pridelujemo samo za potrebe restavracij. Vsak prodajni kanal zahteva svoj pristop. Najbolj se nam je obnesel model prodaje zelenjave v tedenskih zabojčkih, pri tem stremimo k temu, da je v zabojčkih vsaj deset različnih vrst sezonske zelenjave. Stranke tudi poskušamo izobraziti, da se pozimi na Gorenjskem sveža zelenjava ne da dobiti.

So tudi pri pridelovanju zelenjave kakšni trendi, modne »muhe«?

Zelo uspešno smo se vključili v trend mikrozelenja. Zdaj je to že malo iz mode, a ko smo leta 2016 začeli, smo bili na Zgornjem Gorenjskem edini ponudniki. To nam je prvih pet let zelo pomagalo, da smo kmetijo postavili na noge in uredili denarni tok.

Je pridelovanje zelenjave še glavna dejavnost?

Ne. Večino denarja zdaj pridobimo od prodaje jajc. Pred šestimi leti smo začeli pašno rejo kokoši nesnic. Vse živali, tako kokoši nesnice in pitovni piščanci kot ovce in nekaj koz, so večino leta na paši, s tem si tudi zmanjšujemo stroške s pripravljanjem krme. Kokoši vsak dan ali enkrat na dva dni s prevoznim kokošnjakom prepeljemo na drugo površino, tako skrbimo, da imajo kokoši redno pašo in da ohranjamo zdravo travno rušo. V ovčereji smo se usmerili v seneno prirejo, za to smo tudi pridobili certifikat, kar pomeni, da jih ne krmimo s silažo ali drugo fermentirano krmo. Redimo ovce jezersko-solčavske pasme, pasemo jih na dvanajstih hektarjih površine – tudi v visokodebelnih sadovnjakih, ki jih številni kmetje opuščajo.

Ste za kmetovanje nakupili potrebne kmetijske stroje, zgradili objekte?

Posebnost naše kmetije je tudi v tem, da vse delamo z najemanjem storitev. Traktorja nimamo, od strojev imamo le motokultivator, ki ga uporabljamo za mulčenje manjših površin. Vse objekte imamo v najemu, sicer pa si prizadevamo, da jih imamo čim manj, saj se s tem izognemo tudi stroškom. Nekaj imamo le skladiščnih kapacitet za spravilo sena in žita, ki ga pridelujemo na dveh hektarjih za svoje kokoši in piščance.

Kje ste pridobili za kmetovanje potrebno kmetijsko znanje?

Precej izkušenj sem pridobil z obdelovanjem vrtička ob hiši, prebral sem veliko strokovne literature, za nasvete glede ekonomike in prodaje pa sem vprašal tudi kmetijske svetovalce. Veliko znanja sem pridobil tudi z dobrim opazovanjem narave.

Ekološko za vas ni le način kmetovanja, je tudi način življenja, življenjska filozofija …

Kmetijo dojemamo kot ekosistem, v katerem živali in rastline izživijo svoj genetski in fiziološki potencial, seveda brez uporabe mineralnih gnojil in fitofarmacevtskih sredstev, tudi tistih, ki so v ekološkem kmetijstvu dovoljena. S svojim načinom kmetovanja izboljšujemo biotsko pestrost v kmetijskih ekosistemih in lastnosti tal, a obenem upoštevamo tudi ekonomiko kmetije in vpetost v družbeno okolje.

V prihodnje bo v Sloveniji prostor za velike kmetije, ki si bodo lahko privoščile tehnološko nadgradnjo, in za majhne kmetije, ki so veliko bolj okretne, odporne in ki znižujejo stroške s tem, da pridelujejo velike količine na majhnih površinah. Srednje velikih kmetij verjetno na dolgi rok ne bo. Država bo morala namenjati več pozornosti hribovskim kmetijam in s tem preprečevati, da bi se zemljišča zarasla, hkrati pa skrbeti za kmetije, ki pridelujejo hrano. Usklajevanje teh dveh prioritet bo za državo velika umetnost. Predvsem pa mi niso všeč konflikti, ki se ustvarjajo med hribovskim in ravninskim kmetijstvom.

Na kmetiji dajete velik poudarek celostnemu upravljanju, ekonomiki, digitalni tehnologiji …

Celostno upravljanje vključuje niz postopkov, s katerimi na kmetiji sprejemamo odločitve, pri tem pa zasledujemo cilj, da so odločitve koristne za naravo, družbeno sprejemljive in ekonomične. Ekonomiki dajemo velik poudarek, kmetija se mora ekonomsko splačati. Ni nujno, da se račun izide prav pri vseh dejavnostih, na celotni kmetiji pa se mora. Na začetku leta naredimo poslovni načrt za vsako od dejavnosti na kmetiji, tudi za spravilo sena, saj le tako lahko ugotovimo, ali je pridelava sena sploh ekonomična ali bi bilo bolje, da bi ga kupovali. V okviru poslovnega načrta odgovorimo tudi na vprašanje, ali je vredno imeti svoje kmetijske stroje ali ne.

Pri kmetovanju uporabljamo najnovejše tehnologije, a se pri tem vedno vprašamo, ali so primerne za doseganje ciljev, ki smo si jih zastavili. Ena od tehnologij, ki jo uporabljamo, je tudi digitalna, ki pa je ne uporabljamo kot nadomestek za človeško pristnost in stik z živalmi, rastlinami in zemljo, ampak predvsem za optimizacijo dela, kar nam omogoča hitro odzivanje in prilagajanje na spremembe.