Mladi imamo energijo, voljo in pogum

Delnice – Čadeževa kmetija v Delnicah v Poljanski dolini obsega 24 hektarjev zemljišč, od tega je približno polovica kmetijskih zemljišč, preostalo je gozd. Že tedaj, ko je bila to še pretežno živinorejska kmetija, je mama pridelovala zelenjavo za potrebe sedemčlanske družine, presežke pa je prodajala na tržnici v Škofji Loki. Aleš, ki je po poklicu gastronomsko turistični tehnik, se je pred devetimi leti odločil, da nadaljujejo mamino dejavnost. Najprej je prideloval zelenjavo na majhni površini, potlej, še zlasti v času epidemije koronavirusa, ko se je zelo povečalo povpraševanje po domači zelenjavi, je pridelavo postopoma povečeval in širil, tako da jo zdaj na kmetiji kot samostojni podjetnik Kmetijstvo Čadež prideluje na 4,5 hektarja lastnih in najetih zemljišč.

Zveza slovenske podeželske mladine in Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije sta mu letos za inovativno pridelovanje zelenjave s pomočjo paperpot tehnologije in sadilca Lavrih Field Planter podelila laskavi naziv inovativni mladi kmet, na evropskem kongresu mladih kmetov v Bruslju pa so ga razglasili za najboljšega evropskega mladega kmeta, njegov inovativni sadilec pa za najboljši projekt energetske učinkovitosti.

So v Delnicah dobri pogoji za pridelovanje zelenjave?

Vas Javorje, ki je malo višje, kot so Delnice, velja za najbolj sončno vas v Sloveniji. Naše njive z rastlinjaki so na južni strani in imajo sonce praktično ves dan. Območje je tudi zelo vodnato, vode imamo dovolj, še skoraj preveč, smo pa tudi dejansko sredi narave, daleč proč od industrije.

Ali to pomeni, da zelenjavo lahko pridelujete brez namakanja?

Najcenejše je, če zelenjavo zalije narava, a brez namakanja tudi ne moremo. Za to uporabljamo star vodnjak, ki so ga v vasi naredili po drugi svetovni vojni, da bi si zagotovili dovolj pitne vode. Vodo iz tega vodnjaka okoliški kmetje uporabimo za namakanje zemljišč in za napajanje živine.

Pridelujete zelenjavo le na prostem ali tudi v tunelih?

Imamo dvanajst tunelov skupne površine 1800 kvadratnih metrov, vse ostale površine so na prostem. Pridelujemo petdeset vrst zelenjave. Naš cilj je, da kupec, ki pride k nam na kmetijo ali na tržnico, dobi na enem mestu vse, kar potrebuje. Seveda se včasih zgodi, da v ponudbi nimamo vsega. Razlog za to so lahko ujme, bolezni, škodljivci …

Ste imeli težave z ujmami?

Pozeba nas doslej ni prizadela, ker smo rastline še pravočasno zaščitili s kopreno. Nekajkrat je padala sodra, a tudi ta ni povzročila večje škode. Pred dvema letoma, 4. avgusta, nam je povodenj odnesla zemljo z njive na začetku vasi, a smo hitro navozili novo, tako da smo njivo konec avgusta lahko ponovno zasadili in je bila konec septembra že povsem zelena, polna zelenjave.

Pred nedavnim so vas razglasili za inovativnega mladega kmeta, ta laskavi naziv ste si zaslužili za inovativno ekološko zelenjadarstvo, pri katerem uporabljate paperpot tehnologijo.

Paperpot tehnologija me je navdušila na Japonskem. Na naši kmetiji smo jo prvič uporabili pred štirimi leti, sicer pa jo zdaj v Sloveniji uporablja že petnajst kmetij. Njeno bistvo je v tem, da seme namesto v plastične posejemo v papirnate lončke, sklenjene v verigo, potlej pa jih s strojem, ki smo ga razvili v sodelovanju s podjetjem Lavrih, posadimo v zemljo. S setvijo v papirnate lončke se je poraba substrata, vode in prostora za vzgojo sadik zmanjšala kar za 80 odstotkov. Lončki se po presaditvi v tleh razgradijo, pri presajanju pa se ne poškodujejo korenine, kar spodbuja hitrejšo rast in zmanjšuje potrebe po okopavanju. Z ročnim sadilnikom lahko posadimo do 10 tisoč sadik na uro, s traktorskim pa od 30 do 50 tisoč.

Za sadilni stroj ste rekli, da je nastal »iz umazane zemlje in čiste trme« …

To je čisto res. Ko pri sajenju sadik klečiš ali čepiš, te vse boli in si umazan, razmišljaš, kako bi si olajšal delo. Iz tega je nastala ideja za stroj. Zelo sem vesel, da so jo Rok Gartner, direktor podjetja Lavrih, in njegovi sodelavci v razvoju sprejeli in da so verjeli v uspeh. Marca letos smo stroj prvič pokazali na sejmu, aprila smo z njim že poskusno delali. Doslej je doživel tri izboljšave in v kratkem ga bomo peljali še na četrto. Ročna izvedba stroja je že na voljo za prodajo, strojno bomo začeli tržiti na sejmu Agritech v Celju.

Kaj vam je prinesel nov sadilni stroj?

S strojem smo si zelo olajšali delo, veliko smo privarčevali pri delovni sili. Z isto ekipo smo lahko čez noč naredili preskok z enega hektarja na tri. Prej smo ročno sadili in nas je pogosto ujelo slabo vreme, zdaj je cilj, da posadimo pred dežjem, ki sadike zastonj zalije.

Kljub temu je verjetno še veliko ročnega dela …

Še vedno je največ ročnega dela. Pri tem mi pomagajo brat Gregor in njegova partnerka Saša, moja partnerka Lucija in moja mama Olga, ki veliko pomaga zlasti pri prodaji na tržnici v Škofji Loki.

Kje sicer prodajate zelenjavo?

Zelenjavo prodajamo na tržnici v Škofji Loki in v Kranju ter po predhodnem dogovoru doma na kmetiji, na vsaka dva tedna jo dobavljamo kupcem po Selški dolini ter vse do Lesc, Bleda, Tržiča in Kranja ter po Poljanski dolini vse do Idrije. Oskrbujemo tudi nekaj restavracij, gostiln in trgovin. Zaenkrat s prodajo nimamo težav, preko svoje strani na Facebooku vzdržujemo tudi stik z našimi kupci. To se mi zdi zelo pomembno.

So kupci pripravljeni za domačo, ekološko zelenjavo odšteti kakšen evro več?

Takih kupcev je vse več, a žal je tako, da si jo tisti s skromnimi mesečnimi prejemki težko privoščijo.

Odločili ste se za ekološko pridelavo …

Letos smo dobili ekološki certifikat, del zemljišč pa je še vedno v preusmeritvi iz konvencionalne v ekološko pridelavo. Tudi prej, ko nismo imeli certifikata, smo gnojili le s hlevskim gnojem in nismo uporabljali herbicidov. Zelenjavo, kakršno prodajamo, tudi sam jem, sam sebe pa verjetno ne bi nihče zastrupljal.

Kako v ekološki pridelavi zatirate plevele in škodljivce?

Plevele zatiramo največ ročno, uporabljamo okopalnik, ki je star kot zemlja, a še uporaben. Skupaj s podjetjem Lavrih razvijamo novega, upam, da ga bomo prvič lahko uporabili že čez dve leti. Kar zadeva škodljivce, smo se jih ubranili tako, da smo razvili ekosistem. Ko smo pred dvema letoma imeli problem z listnimi ušmi, smo že razmišljali o nakupu pripravka za zatiranje, a smo potlej ustvarili ekosistem, v katerem pikapolonice žrejo uši.

Boste pridelavo zelenjave še povečevali?

Veliko je odvisno od tega, ali nam bo uspelo dobiti za to primerna zemljišča v ravnini. Povpraševanja po doma pridelani zelenjavi je dovolj, tudi sicer je samooskrba z zelenjavo v Sloveniji še zelo nizka. Pridelovanje zelenjave je lahko poslovna priložnost za manjše kmetije, ki jih je v Sloveniji veliko. Z zelenjadarstvom se je mogoče preživljati že na dokaj majhni površini – na enem hektarju, dveh, treh … Če mlad par začne pridelavo na enem hektarju, ima toliko dela, da se ven ne vidi.

Na kmetijah prevladujejo starejši gospodarji, mladi oklevajo pri prevzemu kmetij, vi pa dokazujete, da se tudi mladi z idejo in voljo lahko preživljajo s kmetovanjem …

V Sloveniji je problem, ker starejša generacija ne zaupa mlajši, zato tudi imamo povprečno starost kmečkih gospodarjev 63 let. Prav je, da država tudi s finančnimi podporami spodbuja generacijsko prenovo na kmetijah, a če nekdo prevzame kmetijo samo zaradi finančnih koristi, ne da bi imel voljo in veselje do dela, bo težko uspel. Starejša generacija mladim ne da priložnosti, da bi pokazali, kaj znajo. Mladi imamo veliko energije, poguma in volje takrat, ko smo mladi. Če starši predajo kmetijo prevzemniku, ko je ta star že petdeset let, je prepozno. Pri generacijski prenovi kmetij bi v državi veliko dosegli že s tem, če bi uzakonili, da bi gospodar moral predati kmetijo nasledniku vsaj takrat, ko se upokoji.

Naziv inovativni mladi kmet je verjetno prispeval k večji prepoznavnosti ne samo vas, ampak tudi vaše zelenjave …

Vsekakor. Ko sem bil nekaj dni po razglasitvi izbora na loški tržnici, sem spoznal, da so naše stranke »dihale« z nami, glasovale za nas po spletu … Podobno sem doživel takrat, ko sem kot karateist osvajal medalje na evropskih in svetovnih prvenstvih.