Po hitrem spravilu lubadark v skrbno obnovo gozdov

Bohinjska Bistrica – Agrarna skupnost Bohinjska Bistrica je po drugi svetovni vojni doživela enako usodo kot ostale tovrstne skupnosti v Sloveniji. Njeno premoženje je bilo 1949. leta podržavljeno in šele več desetletij kasneje, s sprejetjem zakona o denacionalizaciji in zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic, so njeni nekdanji člani ali njihovi dediči dobili upanje, da bodo premoženje dobili nazaj. Najprej so ustanovili novo agrarno skupnost in nato na državo naslovili zahtevo za vrnitev premoženja. Kot pravi predsednik agrarne skupnosti Andrej Ogrin, so z dvanajstimi delnimi odločbami (zadnja je iz leta 2010) dobili nazaj vsa kmetijska in gozdna zemljišča, razen tistih, ki so pozidana ali zasedena (z žičnicami). Za približno 21 hektarjev zemljišč zahtevajo od države odškodnino, zahtevek še ni rešen, pričakujejo, da bo letos.

Med člani le še sedem kmetov

Ker je bilo premoženje agrarne skupnosti vrnjeno nekdanjim članom, so za že umrle člane morali speljati dedne postopke. Do leta 2020 so speljali večino dednih postopkov, kar jim je omogočilo, da so še v istem letu agrarno skupnost prilagodili novemu zakonu o agrarnih skupnostih. Poslovanje je s tem postalo bistveno lažje in tudi bolj koristno za skupnost. Po stanju na 1. maj šteje agrarna skupnost 85 članov, po končanih dednih postopkih, ki jih država rešuje po uradni dolžnosti in naj bi bili končani v kratkem, bo število naraslo na skoraj sto. Med člani je samo še sedem kmetov, med omembe vrednimi solastniki pa je tudi občina, ki po zakonu prevzame proste deleže, za katere ni interesa.

V legalizacijo in obnovo objekta na Voglu

Premoženje agrarne skupnosti obsega 1070 hektarjev zemljišč, od tega je 790 hektarjev na Voglu in 280 hektarjev na območju nad Bohinjsko Bistrico. Večina zemljišč na Voglu je porasla z rušjem, trideset hektarjev je pašnika, na katerem se je lani paslo sedem telic, po delu zemljišč potekajo smučarske proge. »Z izgradnjo smučišča so bile površine degradirane, v zadnjih dveh desetletjih pa se upravljavci smučišča trudijo s ponovno ozelenitvijo. Proces je dolgotrajen, vendar uspešen, tako da bo del teh površin kmalu izpolnjeval pogoje za priznanje kmetijske rabe,« ugotavlja Andrej Ogrin in dodaja, da v agrarni skupnosti načrtujejo na planini legalizacijo in obnovo objekta, v katerem so sirarna ter prostori za pastirja, sirarja in drugo osebje, poleg pa še hlev. V objektu so leta 2005 obnovili sirarno, v njej so potlej, ko so se na planini pasle še krave, sirarili vse do leta 2020, ko so predelavo mleka opustili.

Postavili skupno molzišče

Preostala zemljišča ima agrarna skupnost v dveh delih južno od Bohinjske Bistrice. »Prvi del je neposredno nad vasjo. To je bil pred osemdesetimi in več leti v celoti pašnik, takrat so se še vsi člani agrarne skupnosti ukvarjali z živinorejo. Slika je danes povsem spremenjena, pašnih površin je samo še trideset hektarjev, ostalo je gospodarski gozd. Na pašniku pasejo krave, lani se je paslo 24 krav s treh kmetij. Dva kmeta jih dnevno vračata domov, s tretje kmetije ostajajo na pašniku, kjer jih molzejo v molzišču, ki ga je agrarna skupnost zgradila v letih 2020 in 2021,« pravi Ogrin in dodaja, da je drugi del zemljišč v celoti varovalni gozd na nadmorski višini od 1100 do 1400 metrov.

Utrpeli ekonomsko škodo

Po žledolomu in snegolomu v letu 2014 se je tudi v gozdovih agrarne skupnosti močno razširil lubadar in napadel smrekove sestoje z veliko lesno zalogo, ki naj bi bila po oceni agrarne skupnosti višja od šeststo kubičnih metrov na hektar. V agrarni skupnosti so v obdobju 2015–2019 morali posekati in pospraviti okoli 19 tisoč kubičnih metrov od lubadarja napadene smreke. Kot pravi Andrej Ogrin, je ta številka za agrarno skupnost in njene člane slaba »zgodba«, saj jim je lubadar povzročil veliko ekonomsko škodo. Les je bil slabše kakovosti in tudi odkupna cena je bila zaradi velike ponudbe lesa dokaj nizka.

Od obnove koristi šele prihodnje generacije

V agrarni skupnosti so se po spravilu lubadark kot dobri gospodarji v sodelovanju z javno gozdarsko službo Zavoda za gozdove Slovenije lotili obnove ogolelih površin. Na 3,6 hektarja veliki površini, kjer so bili dobri nastavki za naravno obnovo, so s posekom leske ter košnjo robide in praproti pripravili tla za naravno obnovo, na 5,1 hektarja veliki površini pa so leta 2022 in 2021 posadili sadike smreke, javorja in bukve. Pri sadnji so dali večji poudarek listavcem, še vedno pa je smreka glavna drevesna vrsta.

Kot pravi Andrej Ogrin, so si priznanje za najbolj skrbnega lastnika gozda prislužili, ker so v rokih posekali in pospravili od lubadarja napadeno drevje in se odgovorno lotili obnove, od katere bodo imele koristi šele prihodnje generacije. »Verjetno smo edina agrarna skupnost v Sloveniji, ki izvaja tudi obnovo gozdov, s sadnjo pa smo verjetno obnovili eno največjih gozdnih površin na Gorenjskem.«