Bolezen modrikastega jezika pri govedu in ovcah lahko povzroči veliko gospodarsko škodo, zato morajo rejci vsak sum ali pojav bolezni prijaviti svojemu veterinarju. Slika je simbolična.
Previdnost pri nakupih živine iz tujine
Bolezen modrikastega jezika se širi po evropskih državah, zato pristojne ustanove in organizacije v Sloveniji opozarjajo rejce na previdnost pri nakupih goved in drobnice iz tujine.
Kranj – Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ter kmetijsko-gozdarska in veterinarska zbornica pozivajo rejce, naj bodo zaradi širjenja bolezni modrikastega jezika v nekaterih evropskih državah previdni pri nakupu goved in drobnice iz drugih držav Evropske unije. V zadnjem letu se je namreč bolezen razširila v več evropskih državah. Lani so jo potrdili v Nemčiji, Belgiji in na Nizozemskem, od koder se je razširila na Dansko, v Francijo in v Luksemburg; v zadnjem času so jo potrdili tudi na Švedskem, v Španiji, na Portugalskem, v Grčiji, na Češkem in v Avstriji (v regiji Voralerberg, na Štajerskem in Koroškem).
V Sloveniji so prvi primer bolezni potrdili ob koncu leta 2015 na govedorejski kmetiji v občini Kuzma, leto kasneje pa še pri ovcah v občini Ilirska Bistrica. Celotno ozemlje države so takrat razglasili za območje z nekaterimi omejitvami. Ko je bilo to območje pet let kasneje ukinjeno, prav tako tudi ukrepi, ki so veljali na tem območju, je Slovenija aprila 2021 pridobila status države, v kateri ni bolezni modrikastega jezika. To je tudi razlog, da država ob uvozu za vse živali zahteva, da so cepljene proti vsem serotipom virusa, ki so bili v zadnjih dveh letih potrjeni na območju izvora živali.
Okužba z virusom modrikastega jezika je nenalezljiva virusna bolezen domačih in divjih prežvekovalcev, še zlasti goved in ovc, ki se prenaša s krvosesnimi mušicami. Doslej so s pomočjo testov potrdili 24 različnih serotipov virusa. Za človeka ni nevarna, pri živalih pa povzroči spremembe na ustni in nosni sluznici ter na roževini parkljev. Pri govedu so znaki okužbe solzenje, pordelost in pikčaste krvavitve na smrčku in očesni veznici ter izcedek iz nosu. Do uveljavitve evropske uredbe leta 2016 je veljala za posebno nevarno bolezen živali, za katero je bilo obvezno takojšnje izkoreninjenje, po uveljavitvi uredbe pa spada med bolezni, za katere države članice Evropske unije lahko izvajajo neobvezne programe izkoreninjenja. Najučinkovitejši ukrep za izkoreninjenje bolezni je zaščitno cepljenje.
