V iskanju ravnotežja

Ministrstvo za finance je pred novim letom vendarle obelodanilo izhodišča nepremičninskega davka, ki se že nekaj časa napoveduje. Z njim se želijo posvetiti izzivom na stanovanjskem trgu, ki se med drugim srečuje z neurejenim najemnim trgom, kopičenjem stanovanj, ki služijo kot investicije, in na drugi strani z visokimi cenami, zaradi katerih se predvsem mladim možnost rešitve stanovanjskega problema precej oddaljuje.

Predloge zdaj čakata obširna javna obravnava in zakonodajni proces, v katerem se utegne še marsikaj spremeniti, a za zdaj je jasno, da bo prva nepremičnina izvzeta iz davčne obravnave, olajšave pa si lastniki več nepremičnin lahko obetajo ob oddajanju v najem, s čimer si želijo zamejiti problematiko t. i. praznih stanovanj.

Slednje se zdi kot dobra ideja, saj bi si s tem lahko lastniki precej znižali davčno obveznost, kar bi bila verjetno dobra spodbuda predvsem za tiste, ki so svoje nepremičnine oddajali na črno, da bi odslej to počeli legalno. A na drugi strani je verjetno na mestu vprašanje, ali ne bi lastniki novega davka poskušali prevaliti na najemnike.

Drugi pomislek, ki spremlja prve orise nove davčne zakonodaje, pa je, da bi bili ob njeni uvedbi verjetno priča prepisovanju lastništva nepremičnin na najbližje sorodnike, s čimer bi se lahko izognili neljubemu izdatku.

Na prva izhodišča so se že kritično odzvali tudi sobodajalci, podjetniki in občine. Za zadovoljitev želja in interesov vseh različnih skupin bo verjetno v prihodnje potrebnega še veliko usklajevanja. A po drugi strani številni opozarjajo, da je treba razmere na nepremičninskem trgu urediti in da neke vrste regulacijo potrebujemo. Z davkom bi sicer obremenili petino tistih, ki imajo v lasti dve nepremičnini, medtem ko je tistih s tremi ali več le nekaj odstotkov.

S prihodki, zbranimi z nepremičninskim davkom, od katerih si vlada obeta šeststo milijonov evrov, bi namreč pokrili razbremenitev plač, ki ima prav tako veliko podpornikov, saj so zaposleni v Sloveniji davčno med bolj obremenjenimi. Predlagajo olajšavo v obliki znižanja davčne osnove v višini dva tisoč evrov letno ter spremembo dohodninske lestvice in stopenj za razbremenitev srednjega in višjega razreda. Na ta način bi zaposlenega, ki prejema minimalno plačo, razbremenili za 320 evrov letno, medtem ko bi bila povprečna plača razbremenjena za okoli 520 evrov letno.

Vlada torej išče ravnotežje med obdavčitvijo kapitala in dela, pri tem pa velja imeti v mislih, da za čim večjo splošno blaginjo velja zagotoviti ugodne pogoje enim in drugim.