Potovanje s kolesi in barko, 2. del

Naslednji dan smo kolesarili po otoku Cres. Dopoldne so nas preganjali črni oblaki, zato smo hiteli in kolesarili kar po glavni cesti. Popoldne smo iz mesta Cres kolesarili še v trajektno pristanišče Merag. Na tem mestu bi rad posebej pohvalil tri kolesarje, Roberta, Viktorja in Toneta, ki so kolesarili brez pomoči elektrike. Posebno Tone se nam je zdel pravi »kerlc«, saj je bil pri svojih 82 letih prav mladosten. Iz pristanišča Merag smo se z ladjo odpeljali proti otoku Krku. Prespali smo prav v mestu Krk, od koder smo naslednji dan kolesarili proti slikovitemu mestu Vrbnik, ki leži na 78 metrov visoki skali nad morjem. Od tam smo se podali v zaliv Punat in po krajšem odmoru še čez 315 metrov visok prelaz v Baško. Zadnji dan naše pomorske dogodivščine smo kolesarili po otoku Rabu. Začeli smo v kraju Lopar, občudovali čudovito plažo in se potem podali proti drugi strani otoka mimo naselja Kampor, kjer je taborišče iz druge svetovne vojne. Po opoldanskem odmoru smo spoznali še čudovite gozdove Komrčarja na polotoku Kalifront. Do mesta Rab smo se vozili večinoma ob obali in kolesarjenje zaključili skozi prečudoviti park, ki je v maju najlepši. Po ogledu mesta z značilno veduto štirih zvonikov smo se spustili do pomola, si ogledali kip svetega Marina, puščavnika, ki se je okrog leta 300 zaradi preganjanja cesarja Dioklecijana preselil v današnjo Italijo in ustanovil republiko San Marino. Popoldne smo kolesarili še v deset kilometrov oddaljeno trajektno pristanišče Mišnjak in s tem končali kolesarjenje po otokih. Zadnji večer smo organizirali še turnir v prstometu – in tudi zanj se je odločila večina naših gostov. Kot na vseh drugih izletih sem spet spoznal, da to tekmovanje ni kar tako, saj je večina sodelujočih zelo tekmovalna.

Čeprav je bila vremenska napoved za ta izlet slaba, smo na koncu kolesarili brez večjih nalivov. Pravzaprav smo hvaležni kapitanu, da je predlagal spremembo trase. Ves čas potovanja smo imeli mirno morje brez večjih valov. S kapitanom sva spremljala, kako močan je bil dejansko veter v okolici Šibenika, in ugotovila, da so bile potniške ladje več dni zasidrane v pristaniščih. Zadnji dan sta sledila le še triurna plovba do izhodišča, mesta Karlobag, in slovo od ladje Miki in njene posadke. Na koncu smo se kar težko poslovili in si obljubili, da se še srečamo. (Konec)