Zvok harfe

Slovenci zelo radi potujemo. Razlogov za potovanje je več, a skrbi me, da zadnje čase ljudje potujejo samo še zaradi »lajkov« na družabnih omrežjih. Ste se kdaj odločili raziskati svojo domovino? Res je, da so deli Slovenije, ki jih dobro poznamo, a ostajajo skriti kotički, ki so pravi biser lepot, ki nam jih naša dežela ponuja. Eden od teh biserov je Kozjansko, gričevnat svet, ujet med štiri reke, znan po vinogradih, jabolkih, hruškah in po odličnem kostanju. Uporaba aplikacij pri načrtovanju pohodniških poti bo tukaj strel v prazno, saj niso vrisane. Treba je priti in raziskati čudovite poti.

Danes bomo obiskali Vetrnik, ki ga v Kozjem imenujejo tudi Županov breg. Če se z Gorenjskega peljemo na Kozjansko, se peljemo proti Mariboru in avtocesto zapustimo na izvozu Dramlje. Sledi vožnja skozi Šentjur in nato proti Kozjemu. Do Kozjega nas čaka slabi dve uri vožnje. Parkiramo na začetku mesteca, kjer je urejeno parkirišče. Smerokazi nas usmerijo proti centru Kozjega. Pot nas vodi mimo cerkve Marijinega vnebovzetja, ki se omenja že leta 1249. Cerkev je rezultat številnih prezidav, mdr. je prezbiterij v obodnih zidovih gotski. Notranjost je leta 1887 poslikal Tomaž Fontoni, oprava z oltarji pa je mlajša.

Smerokaz nas usmeri na makadamsko cesto, ki začne višino pridobivati skozi gozd. Gozd okoli nas je večinoma kostanjev in v jesenskih mesecih lahko naberemo obilo odličnega in debelega kostanja. Pot je hkrati tudi trim steza, ob kateri stojijo pripomočki za prijetno razgibavanje in pridobivanje fizične kondicije. Cesta se v okljukih v zmernem vzponu vije skozi gozd. Višje dosežemo nekaj starejših kmetij, cesta pa nas še vedno vodi mimo ograjenih pašnikov. Odpirajo se nam čudoviti razgledi na gričevnat svet okoli nas. Pokažeta se Boč in Donačka gora, pa Ivanščica na Hrvaškem. Saj veste, da je to zaključek verige Karavank, kajne? Pot nas vodi naprej skozi gozd, ko dosežemo ozko asfaltirano cesto. Sledimo ji desno, nekaj deset korakov, ko zavijemo levo na kolovoz, ki se strmeje vzpne. Planinska pot preči travnato pobočje, hitreje pridobi višino, nato pa postane položna in nas pripelje na začetek vršnega travnatega pobočja. Do vrha nas čaka le še nekaj metrov vzpona. In kaj zagledamo na vrhu? Med drugim razgledni balkonček na Boč, Donačko goro, Ivanščico, Strahinčico, Bezovico, Veliko Kalce, Vranilac, Bredič. Večina omenjenih vrhov spada pod Bizeljsko in Sotelsko gričevje. Kar nekaj neznanih vrhov, kajne? Kaj še vidimo? Vetrno harfo. Že samo ime vrha pove, da tukaj rado piha, zato je občina postavila vetrno harfo, da bo zvok božal pohodnike s svojimi nežnimi zvoki. Zvok naj bi bil ujet med strune vetrne harfe, ki simbolizira dlani, ki objemata kozjansko jabolko. Harfo je izdelal glasbenik in raziskovalec zvoka Primož Oberžan. Na vrhu je tudi klopca ljubezni ter vpisna knjiga z žigom.

Z vrha sestopimo krožno, proti vzhodu gremo po travniku navzdol, bolj v levo, da dosežemo makadamsko cesto, na razpotju zavijemo desno. Smo na asfaltirani cesti, s katere smo prej zavili levo na kolovoz. Gremo mimo odcepa, nato pa zavijemo levo navzdol in se po poti pristopa vrnemo v dolino.

Nadmorska višina: 709 m
Višinska razlika: 435 m
Trajanje: 2 uri
Zahtevnost: 1 / 5