Meso

V stanju poškodbe, kot sem sedaj jaz, priporočajo pogostejše uživanje mesa. Včasih so rekli, jej meso, da boš zdrav in krepak. Porodnica je morala dobiti juho, po možnosti kokošjo juho. Nisem vegetarijanka, sploh ne, ne maram pa prav veliko mesa. Kadar imam na razpolago ribo ali meso, bom vedno izbrala ribo. Poleg tega mi svinjsko meso zares škoduje, dobim izpuščaje na koži. Ker so sedaj rekli, da se bodo mišice in vezi celile hitreje, če bom jedla čim več beljakovin, vir beljakovin pa je tudi meso, jih ubogam. Meso torej. V letu 2024 sem kar nekajkrat preizkusila stejk, tak, ki je komaj dobro pečen. Je mehak in sočen, malo rdečega je še v mesu in na krožniku tudi. Tako okusno mesno pojedino sem preizkusila na Portugalskem. V Čilu in Argentini so nam neprestano stregli meso najrazličnejših oblik. Kje dobiti dobro meso? Če imamo svojega, je ta seveda najboljši. Sicer je morda v naših glavah prepričanje, da ima mali mesar bolj preverjeno meso. Eden takih je v naši bližini. Ta svetuje in ponuja telečje meso, kjer se je žival pasla po bližnjih hribih. Bilo je čisto sveže. Priporočal je, naj nekaj dni še zori v hladilniku. Prav tako je imel v ponudbi divjačino. Jelenovo tele – mladič jelena. Pripravila sem torej te zrezke v omaki. Pri pripravi divjačine nisem prav spretna. Najprej sem zrezke popekla, potem sem jih premaknila v večjo posodo in kuhala. Meso sem solila, poprala, premazala z gorčico, dodala brinove jagode. Vse skupaj se je kuhalo več ur. Malo sem zgostila in dolila rdeče vino. Za prilogo sem naredila kruhove cmoke in sirove štruklje. Pika na i divjačini je brusnična marmelada, ki ji res da poseben okus. Pusto in trpko se prepleta s sladkim, ki pravzaprav ni tako sladko, vse skupaj pa je dobro. Sem mislila, da bo jed za dva dni, pa smo jo v enem dnevu pojedli. V dobri družbi je hrana še boljša, njen učinek pa se po mojem pomnoži. Čez konec tedna se z Janezom kam zapeljeva. On je šel v Krnico, jaz sem se kopala v bazenu. Bazen poškodbi zelo koristi, zato jih obiskujem vsaj dvakrat tedensko. Potem sva iskala kosilo in v bližnji gostilni so nudili tomahavk. Kot nikakršna poznavalka mesa si niti nisem predstavljala, kaj to bo. Tomahawk kot sekira, ki so jo uporabljali Indijanci, kako naj bi bil videti tomahawk zrezek, nisem vedela. Natakar ga je priporočil, potem pa je prišel, velik kos posebej zorjenega bržolnega zrezka s podaljšano rebrno kostjo. Pečen je na žaru na posebnem ognju. Če bi mi pred poškodbo kdo rekel, da bom jaz naročila in pojedla tak zrezek, bi rekla to je nemogoče. Prvič, ga ne bi nikoli naročila, drugič, nemogoče, da bi ga pojedla. Kar reče zdravnik, to upoštevamo, torej meso, slastno, meso, dobro meso … Sama sebi ne morem verjeti.