Tomaž Dolžan je svoj šesti okrogli jubilej praznoval s prijatelji in družino, ki mu je za darilo podarila doživetje v letalskem stimulatorju airbusa 320, ki ga je Tomaž nekoč opremljal. / Foto: Tina Dokl
Tomaževih šestdeset
Pred dnevi je šestdeseti rojstni dan praznoval Tomaž Dolžan iz Radovljice. Predan mož in oče, prijatelj in ljubitelj narave je jubilej zaznamoval v krogu družine in prijateljev.
Tomaž se je rodil na Jesenicah, odraščal pa je v Žirovnici, na katero ga še danes vežejo močne vezi. Njegov oče Janez je že pokojen, mama Marta, ki šteje spoštljivih 94 let, pa biva v domu za starejše v Radovljici. Po osnovni šoli v domačem kraju je šolanje nadaljeval na Srednji tehniški šoli za strojništvo in metalurgijo na Jesenicah, ob delu pa uspešno zaključil še študij na Fakulteti za metalurgijo. Svojo karierno pot je začel v stari železarni na Jesenicah, kjer se je kalil kot mlad strokovnjak. Pot ga je nato za dvanajst let zanesla v Adrio na Brniku, kjer je delal na področju opremljanja letal. Prav to poglavje njegove kariere se mu je globoko vtisnilo v spomin, saj se je več kot desetletje ukvarjal z letali airbus 320 – zato ni presenetljivo, da mu je družina za 60. rojstni dan podarila uro letenja v simulatorju tega letala.
Tomaž Dolžan zadnjih 24 let živi v Radovljici. Z ženo Ireno sta skupaj že 37 let, spoznala pa sta se v študentskih letih v Ljubljani. »V tistih časih smo hodili v iste diskoteke, pa sem ji rekel, da jo peljem v Dubrovnik, če začne hoditi z mano. Je rekla da in sva šla. Od takrat sva skupaj.« Z ženo sta si ustvarila topel dom in družino – imata dve hčeri, Zalo in Ajdo. Zala je že mamica – s partnerjem imata dve deklici, Leni in Mio, ki po besedah dedka Tomaža vsak njegov dan napolnita s smehom in radostjo. »Vnuki so res nekaj posebnega. To sta moji mali punčki. Ko si mlajši, se včasih ne znaš ustaviti. Kasneje pa se znaš. In gledaš na te male z drugačnimi očmi. Vidiš, kaj je res pomembno.«
V prostem času je Tomaž človek narave in pristne družbe. Rad hodi v hribe, ima vikend v gorah, kolesari, gobari. »Lanska gobarska sezona ni bila posebno dobra, za letošnjo pa upam, da bo boljša. Predlani sem jih skoraj nabiral s koso,« pripomni v smehu. Včasih je bil tudi strasten navijač jeseniškega hokeja – v zadnjem času se je od tribune nekoliko oddaljil, a letos je po dolgem času znova obiskal štiri tekme.
Rojstni dan je zaznamoval sproščeno, v krogu najbližjih. Pravi, da je v življenju najbolj cenjen čas, ki ga preživiš s tistimi, ki jih imaš rad – in ob jubileju mu tega časa ni manjkalo. Ob takih mejnikih pa je poleg nostalgije prostor tudi za hvaležnost. »V življenju ne štejejo samo uspehi in službe. Štejejo ljudje – tisti, s katerimi greš skozi vse. Jaz sem jih imel in jih imam. In to je največ.«
