Pozimi pa rožice ne cveto ...

Stražišče – Kot je v prijetno polni dvorani Šmartinskega doma v Stražišču prisotne nagovoril predsednik KED Folk Slovenija Marino Kranjac, sicer član skupine Vruja, je Letni koncert članov društva njihov praznik, saj na njem lahko predstavijo svojo zavezanost raziskovanju in izvajanju ljudske glasbe. »V naše društvo, ki bo prihodnje leto praznovalo tridesetletnico, so včlanjene najboljše skupine in izvajalci ljudske glasbe pri nas. Tudi pevska skupina Dečve, ki deluje v okviru FS Sava in nas je tokrat povabila v Stražišče.«

Tema, ki jo je napovedoval naslov koncerta Ljudska glasba na obrobjih, ni bila naključna. »Obrobja imajo več pomenov – kot obrobno lahko razumemo tudi ljudsko glasbo in njeno poustvarjanje, saj deluje zunaj glavnih kulturnih tokov. Koncert pa bo razkril tudi druga obrobja – usode ljudi, ki so živeli na socialnem robu, predvsem pa bodo nocojšnji nastopajoči predstavili obrobja v geografskem pomenu – predstavljene bodo obmejne in zamejske regije, kjer se je nekoč pela ali pa se še poje ljudska pesem ali godejo inštrumentalne viže,« je v tematiko večera pozornost občinstva usmerila povezovalka programa Mojca Kovačič in ob tem poudarila: »S koncertom želimo odpreti prostor za glasbo, ki obuja te tradicije, ter nagovoriti občinstvo k premisleku o pomenu meja v glasbi – tako v fizičnem kot simbolnem smislu. Ljudska glasba nikoli ne obstaja v izolaciji, temveč je vedno v dialogu z okoljem, zgodovino in družbo.« Kot take so pesmi in glasbo ob odličnih izvajalcih sprejeli tudi poslušalci, med katerimi je bilo zaslediti številne člane gorenjskih folklornih skupin, zborov in pevskih sestavov, ki gojijo ljudsko pesem.

Od Prekmurja do Istre

Večer so odprle domačinke Dečve, ki so predstavile tri ljudske pesmi. Prekmurski Jaz bi rad deklinam hodil, v kateri lahko prepoznamo različico priljubljene pesmi Al me boš kej rada imela, je sledila pesem Pala magla, ki izhaja iz Bele krajine, tej pa še iskriva rezijanska Lisica ta fasalawa.

Z avtorskimi priredbami ljudskih pesmi je sledila skupina EtnoPot. Beneško Slovenijo v današnji Italiji, kjer živi slovensko govoreča skupnost, je predstavila s skladbo Oj, božime, na drugem koncu slovenskega govornega področja, v Prekmurju, je doma pesem Šetala se gori, doli, nastop pa je sestav zaključil s ponarodelo pesmijo Gustava Ipavca Kje so tiste stezice.

Pevska skupina Cintare (ime za na Gorenjskem bolj znano tavžentrožo), v kateri že 23 let prepevajo nekdanje članice ljubljanskih folklornih skupin, je pripravila tri ljubezenske pesmi. V Porabje so občinstvo odpeljale s pesmijo Komi se drema, naj ide spat, z dvojezičnega območja slovenske Istre pa so zapele pesem Dobe tu vai Luigi. Štiriglasna pesem Jo, le snuəči nəč, davə nəč nisəm žebrawa pa izhaja iz Ukev v Kanalski dolini.

Ena najbolj znanih posredovalk ljudske duhovne kulture na Slovenskem, Ljoba Jenče, je predstavila dve pesmi: Sveta Kristina bolna ležala in pesem Marija se od doma odpravle. Ta romarska pesem je zapisana na Dolenjskem, pripoveduje pa romanju na Svete Višarje na tromeji.

S pojočo žago in istrskimi dudami

Na sredici programa je nastopila gostujoča zasedba Rezjanab sasiedi, ki si je nadela ime po hišnem imenu Pr' Rezjanu, naključje pa je, da sta dva godca prva soseda te hiše. Kvartet iz Tolmina igra in obuja stare viže z zahodnega roba slovenskega prostora, možje pa radi posežejo tudi k sosedom iz Istre, Koroške, Benečije in drugih pokrajin. Njihov repertoar sega do prve svetovne vojne, in kolikor je mogoče, igrajo na stare inštrumente – marsikateri šteje že okoli sto let. Zaigrali in zapeli so Magdalenco, lokalno pesem iz Tolmina, Bovško mazurko, ljudsko pesem iz Benečije z naslovom Juri pa patoce tuli ter Ta Lujzetowo vižo, ki jo jim je zaigral ljudski godec Lojze iz Gorij nad Cerknim.

Prav poseben glasbenik je Tomaž Podobnikar, ki je tokrat zaigral na pojočo žago. Tokrat je v skladbi prepletel dve prekmurski: Zreilo je žito ter Ne orji, ne sejaj.

Rožančevi fantjiči so za svoj nastop izbrali štiri manj znane pesmi iz krajev onkraj državnih meja Slovenije, iz zamejstva v Avstriji in Italiji. Navdušili so s tržaško Ne bom jo nosil vojaške suknjice in nadaljevali s pesmijo Ta Žuančičawa iz Učeja, ki nas je vrnila v Rezijo. Sledili sta še koroški pesmi iz Roža v Avstriji Sem šel čez gmajnico in ljubezenska z naslovom Saj nči frajda več na svi'te.

Sledil je še finale z znano žensko vokalno skupino Katice iz Ljubljane, ki so požele aplavze za pesmi One dve naranče iz Čićarije, prekmursko Moja palica je trda ter rezijansko Da pa Ćanen ë se zmudow.

Za čudovit finiš je poskrbela skupina Vruja iz slovenske Istre. V redko slišanem istrsko-beneškem narečju so predstavili pesem De la stazion de Buie, sledila je trojezično zapeta pesem Ona mi je rekla, sicer znana po celotni Istri. Zaključili pa so z živahno Polko bazgonsko, ko je Marino Kranjac zaigral tudi na istrske dude ali mih. Večer se je končal s skupno pesmijo Pozimi pa rožice ne cveto, in ko se je iz dvorane zaslišala želja po še eni, je Petra Trobec iz Katic predlagala tisto znano Pod rožnato planino in do pojoče dvorane res ni bilo več daleč.