Kompleksna tura

Zadnjih petnajst let so med gorniki močno priljubljene ferate. Izraz ferata nima praktično nobene zveze z zahtevnimi zavarovanimi potmi. Ferate so običajno narejene precej direktno, za vzpenjanje je treba imeti kar nekaj moči v rokah, namen je, da je vse skupaj čim bolj atraktivno in da se naredijo »vau« fotografije. Nekaj povsem drugega pa so zelo zahtevne zavarovane poti v našem visokogorju, ki potekajo po naravnih prehodih in niso narejene na silo. Najdaljša in tehnično najzahtevnejša je Hanzova pot na Prisojnik, ki je kompleksna tura. Na poti tudi poleti prečimo snežišče, zato moramo nujno s seboj imeti cepin in dereze. Res je, da se ob koncu sezone običajno da snežišče obvoziti, a na to se ne gre zanašati. Letos dvomim, da se bo dalo brez cepina in derez.

Zapeljemo se proti Vršiču in parkiramo pri Koči na Gozdu.

Po cesti se sprehodimo nekaj deset metrov, ko se levo odcepi steza in zagledamo tablo »Hanzova pot 5 ur«. Prvi metri potekajo skozi gozd, nato pa se proti steni začne vzpon čez melišče ob redkem ruševju. Ob vstopu v steno se gibljemo desno, polička je zavarovana z jeklenico. Dosežemo manjši slap, ki nas lahko malce oprha, in ga prečimo s pomočjo klinov. Še vedno pobočje prečimo proti zahodu, pot je zavarovana, a ponekod precej zračna. Vidimo še en ogromen slap, ki pada po strmih stenah. Sledi strmejši in zahtevnejši vzpon po pobočju, čez gladke plošče. Polička je, ker pa je ozka, so v pomoč tudi nabiti klini in skobe. Kmalu dosežemo tablo z napisom »Hanzova stena«. Ko dosežemo nadmorsko višino 1600 m, kar je napisano tudi na skali, nas z leve strani, iz stene, pozdravi droben kip Marije. Zavarovana pot nas vodi do krajšega spusta. Spustimo se namreč proti snežišču, ki ga je treba prečiti. Odvisno od količine snega, a včasih je snežišče nemogoče obiti in moramo imeti pri roki cepin in dereze. Na drugi strani pot sledi pobočju in postane malce lažja. Sledi pas travnatega vzpona, mimo številnih macesnov, nato pa dosežemo zagruščene police, ki so precej zračne. Na višini 1800 m je razpotje poti: desna gre proti Prednjemu oknu, mi pa nadaljujemo levo po Hanzovi navzgor. Sledi strm vzpon ob jeklenici in klinih. Strmina popusti, ko dosežemo južna pobočja na južni strani Hanzovega Turna, 2040 m. Nadaljujemo pod steno Prisojnika, potem pa se po razmetani in močno zagruščeni grapi vzpenjamo proti škrbini za Hudičevim stebrom, 2237 m. Tukaj je tudi vpisna skrinjica. Del, ki sledi, je prava ferata, saj se pot praktično navpično povzpne, plezamo s pomočjo skob in jeklenic. Prečimo proti zahodu in se strmo vpenjamo po severnih pobočjih. Ta del je nezavarovan. Potreben je občutek za gibanje in trden korak. Zdrs bi bil lahko usoden. Manj zahteven je dostop na severovzhodno stran vrha. Vzpon ponovno postane zelo zahteven in se skoraj navpično vzpne po skobah, Sledi še vzpon po izpostavljenem pobočju in grebenu, ko dosežemo vrh, s katerega se nam odpre čudovit razgled: Jalovec, Mangart, Mojstrovke, Frdamane police, Velika in Mala Martuljška Ponca, Špik, Oltarji, Rokavi, Škrlatica, Razor, Planja, Velika Dnina, Krnica, Goličica, Kanjavec, Lepo špičje itd.

Za sestop priporočam Slovensko oz. Južno pot, ki pa je precej krušljiva, lahko pa sestopimo tudi po Grebenski poti na Vršič. Z nekaj iznajdljivosti bomo dobili tudi »štop« do Koče na Gozdu.

Nadmorska višina: 2547 m
Višinska razlika: 1400 m
Trajanje: 8 ur
Zahtevnost: 5 / 5