Mogočna, neoznačena gora

Na markiranih poteh se je v zadnjem času povečalo število planincev, zato marsikdo išče mir in tišino na poteh, ki niso tako obljudene. Po naših gorah poteka ogromno poti, ki niso markirane. Nekatere so lahko sledljive, druge precej težje. Na tovrstno turo se je treba posebej pripraviti. Danes bomo obiskali markanten razglednik, ki na eni strani meji na Zadnjico, na drugi pa na Trento. In naredili bomo krožno turo. V prvi dolini bomo začeli, v drugi pa zaključili. Kratek del poti se bomo na izhodišče vrnili po cesti Vršič–Trenta.

Zapeljemo se na Vršič in se začnemo spuščati proti Bovcu. Na 50. serpentini, tik pred vasjo Trenta, zavijemo na stransko cesto, na levi strani, ki pelje v dolino Zadnjica. Po nekaj sto metrih parkiramo na urejenem parkirišču. S parkirišča nadaljujemo peš, naprej po dolini. Čudovita dolina, v kateri je kar nekaj vikendov, nas obdari s prvinsko lepoto. Hodimo mimo odcepa za Pogačnikov dom na Kriških podih, v smeri Doliča, Luknje in Prehodavcev. Višje se cesta vzpenja skozi pas gozda. Tukaj pot seka ovinka, tako da se ne držimo ceste. Po približno eni uri hoje po dolini, ki se ves čas vzpenja, dosežemo Utro in smerokaz za Prehodavce, kjer zavijemo desno. Sledi prečenje prodišč, ki se obraščajo, in nekaj hudournikov. Po prečenju dosežemo spodnjo točko Zadnjiškega dola, kjer se pot začne vzpenjati. Sledimo poti po desni strani doline. Tukaj naj opozorim, da je včasih lahko v zgodnjem poletju še sneg. Za kratek čas se znajdemo tudi v gozdu, gremo mimo oznake za »vodo«, nato pa stopimo na prostrana melišča pod Zadnjiškim Ozebnikom. Pot je lepo speljana, zmerno se vzpenja, vse do sedla Čez dol. Na sedlu se pot razcepi na dva dela. Leva pot gre po mulatjeri, mimo lične majhne kapelice, proti Prehodavcem, desna pot pa se začne spuščati v dolino, v Trento. Ta pot v Trento je tista, po kateri bomo kasneje sestopili. A kam moramo zdaj, da pridemo na Zadnjiški Ozebnik? Po spodnji, desni poti gremo nekaj korakov do možica, ki označuje začetek naše neoznačene steze, ki pelje na Zadnjiški Ozebnik.

Na začetku je steza komaj vidna, usmeri se desno, ter preči zaraščeni del sedla Čez dol. Preko zaraščenega dosežemo južna pobočja Zadnjiškega Ozebnika. Pobočje, ki ga prečimo, je pravzaprav pobočje Velikega Konja. Vzpenjamo se skozi travnati pas, ki je poraščen z ruševjem. Možici so postavljeni le tam, kjer je treba. V neizraziti dolinici, kjer je pot slabše vidna, je možicev precej in orientacija ni zahtevna. Smo na grebenu Zadnjiškega Ozebnika. Vzpon po grebenu je čista poezija za vsakega planinca. Odpira se pogled na Prisojnik, Pihavec, Bovški Gamsovec, na Triglav, Kanjavec, Vršac, Prehodavce, za hrbtom imamo Lepo Špičje. Razgleden vrh vidimo pred seboj in do njega nas loči še nekaj minut udobne hoje.

Do sedla Čez dol sestopimo po poti vzpona. Ko dosežemo markirano pot, sledimo markacijam v desno. Sestopa v t. i. Trebiški dol, po mulatjeri, ki povezuje sedlo Čez dol s Trento. Pot se zlagoma spušča, tipična mulatjera, ponekod je okljukov malce več. Hodimo pod planino Trebiščino, dosežemo planino Lepoč in se spustimo do Trente. V zadnjem delu hodimo po makadamski cesti. Ko dosežemo glavno cesto, nas do izhodišča v Zadnji Trenti čaka približno kilometer hoje ob glavni cesti.

Nadmorska višina: 2084 m
Višinska razlika: 1450 m
Trajanje: 8 ur
Zahtevnost: 3 / 5