Aktivni geni

Tokrat malo bolj zahtevno. Kako se izražajo naši geni. Kemični prenašalci informacij v telesu (npr. nevropeptidi), vsebujejo določene informacije, s katerimi pridejo do celice. Potujejo v jedro do DNK in tam izberejo gen, ki ga bodo prebrali. Gen, ki ga izberejo, je skladen z informacijami, ki so jih prinesli kemični prenašalci. Simbolično, če so informacije »zdrav sem«, bodo izbrale gen, ki se sklada s temi informacijami. Zdaj, po prebranih navodilih izbranega gena, ustvarijo novo beljakovino (zdravo, močno beljakovino). Tako se gen aktivira in zaživi svojo možnost.

Geni so kot knjige v knjižnici. Dokler so knjige zaprte, ne vemo, kakšno zgodbo nosijo. Ko knjigo beremo, zgodba zaživi. Tako se tudi geni aktivirajo šele, ko določeni mehanizmi naše biologije preberejo točno določen genski zapis. In tako določen gen zaživi, saj se po navodilih, ki so zapisana v genih, ustvarjajo nove beljakovine.

Tako kot imajo knjige različne zgodbe – boljše in slabše –, imajo tudi različni geni boljše in slabše zapise – konkretno za nas to pomeni boljše ali slabše zdravje, boljšo ali slabšo samozavest, boljšo ali slabšo učinkovitost pri delu … Torej v naši moči je izbira zgodbe, ki jo bomo oživili. Ne moremo vplivati na to, katere gene imamo, lahko pa vplivamo na to, kateri gen se bo aktiviral, katera zgodba bo zaživela. Kako pa izberemo, kateri gen se bo aktiviral?

To vprašanje raziskuje epigenetika. Na (ne)aktiviranje genov lahko vplivamo s tem, ko nadzorujemo različne dejavnike v našem okolju. Torej, kateri so dejavniki v našem okolju, na katere lahko vplivamo? Na primer ljudje, s katerimi se družimo, služba, stvari, ki jih počnemo, izražanje pristnih želja in potreb, misli in prepričanja, gibanje, hrana, razni kemični izdelki, ki jih dajemo nase … Končni produkt vseh teh dogodkov in na splošno vsega, kar doživimo, je čustvo in občutek. Čustvo je možganska kemična reakcija, ki sproži proces aktiviranja genov. Ni težko razumeti, da so npr. odločnost, veselje, hvaležnost, podarjanje, ponos, spoštovanje … občutki, ki aktivirajo boljše gene. Stalna (ne občasna!) občutja agresivnosti, nezadovoljenosti, obtoževanja, prilagajanja, kritiziranje, nerganje … aktivirajo slabe gene.

Zato je pomembno, da opazujemo, kako nam je v določenih okoljih, situacijah, ob določenih ljudeh, in da nekaj ukrepamo, če ugotovimo, da se ne počutimo dobro. Saj bomo z ukrepanjem spremenili tudi izražanje genov. Gre za naše zdravje. Zaključimo s citatom dr. D. Churcha, ki lepo izrazi glavno misel: »Geni sodelujejo pri oblikovanju naših značilnosti, vendar jih ne določajo. Orodja naše zavesti – vključno s prepričanji, molitvami, mislimi, namerami, čustvi, občutki – pogosto precej bolj vplivajo na naše zdravje, dolgoživost in srečo kot geni.«