Alpe, Provansa in Azurna obala, 2. del

V oblačno jutro naju je prebudilo glasno mijavkanje. Pogumnejši od dveh mačkov, s katerima sva si delila stanovanje v predmestju mesta Manosque, naju je po nadležni vztrajnosti le spravil pokonci in naznanil začetek najinega tridnevnega raziskovanja osrčja francoske Provanse.

Saignon, Gordes in Roussillon

Manosque leži na skrajnem vzhodnem robu regije Luberon, ki v mnogih ozirih velja za najbolj avtentičen predel Provanse. Neskončni nasadi sivke se menjavajo z dolgimi drevoredi, skozi katere vodijo ozke podeželske ceste. Te se v ovinkih vzpenjajo do kamnitih mest v medenih apnenčastih odtenkih, ki v svoji notranjosti skrivajo majhne trge in notranja dvorišča s starimi vodnjaki in butičnimi kavarnami. Z Nejcem sva raziskovanje začela v srednjeveškem Saignonu, nadaljevala mimo večjega mesta Apt proti oranžnordečim pročeljem Roussillona ter zaključila pri cistercijanski opatiji Sénanque, le nekaj kilometrov iz čudovitega Gordesa. Sivo nebo je v tem času okronalo še rahlo pršenje, zato sva turobno popoldne kaj kmalu zaključila ob zgodnji večerji in dobri družbi kosmatega belega Cotona in črnega Furyja.

Evropski Veliki kanjon

»Danes ti bom pa pokazal, kje smo neko poletje plezali s Tomažem in Natašo,« je naslednji dan naznanil Nejc, ko sva se vozila po razgledni cesti Route des Cretes. Za nama je bilo sončno dopoldne, ki sva ga izkoristila za kratek, sedemkilometrski pohod po Verdonu, potem pa naju je pot zanesla mimo vasice La Palud-Sur-Verdon do razglednih ploščadi nad več kot sedemsto metrov visokimi stenami kanjona. Medtem ko je Nejc obujal spomine na svoje plezalske dogodivščine, sem jaz z grozo opazovala naveze plezalcev, ki so se na tankih vrveh spuščali v globine. Takrat sva sklenila, da se nekega dne zagotovo vrneva – junija, ko bo toplo sonce ogrelo turkizno jezero Sainte-Croix in bo veter nosil vonj po cvetoči sivki.

Tretji dan je za kulinarične užitke

Na prvonovembrsko jutro sva ob polni škatlici makronov in skodelici kave posedala na sončnem trgu v mestu Aix-en-Provence. Bil je dan za »guštanje« – dan, ki sva ga nadaljevala z obiskom tržnice, kjer so se stojnice kar šibile pod naborom močnih francoskih sirov in domačih mesnin. Dan, ko sva s polno vrečko pomarančnih in vaniljevih magdalenic Madelines de Christophe zavila še v sosednjo pekarno na umetelne rogljičke in bagete, ter dan, ko sem si kupila prvo francosko kuharsko knjigo, ki je zaslužna, da iz moje kuhinje zdaj diši po jabolčnih pitah in kremnih profiterolih.