Alpe, Provansa in Azurna obala, 3. del

Po Franciji

V vasico Beaurecueil vodi dolg drevored, ki se tik pod vznožjem gore Sainte-Victoire, najvišje v južnem delu Provanse, razcepi na dva kraka. Levemu sledijo pohodniki, ki želijo osvojiti tisoč metrov visoki vrh, desni je bil namenjen nama in naju je mimo mogočnega dvorca pripeljal do bele vile z modrimi polkni, kjer domuje Sabine. Upokojena učiteljica nemščine ter žena nekdanjega veleposlanika naju je sprejela kot stara prijatelja: posedla naju je za mizo v veliki rustikalni kuhinji in še dolgo v popoldne smo klepetali o gorah, Sloveniji, potovanjih in francoski hrani ter na razgrnjenem zemljevidu Marseilla obkrožali znamenitosti, ki jih ne gre izpustiti.

Marseille

Naslednje jutro so naju na mizi pričakali rogljički, hrustljava bageta ter domača figova marmelada. Zapodila sva se v dobrote, jim pridala še malo mehkega sira tome, črnih oliv ter sočnih paradižnikov. Polna energije in zadovoljstva sva bila po nepričakovanem gurmanskem zajtrku pripravljena za ogled drugega največjega mesta v Franciji – Marseilla.

Široka hitra cesta naju je izpljunila v staro zgodovinsko pristanišče Vieux-Port, ki je ena najbolj znanih znamenitosti mesta. Od tam sva se sprehodila mimo muzeja evropskih in sredozemskih civilizacij MuCEM do najstarejše mestne četrti La Panier, ki me s svojimi ozkimi uličicami ter živahno ulično umetnostjo spominja na Berlinsko okrožje Mitte. Potikala sva se po starinarnicah in trgovinah z oblačili iz druge roke ter si v majhni pekarni privoščila gnezda z rozinami in čokolado. Ko se je dež le malo umiril, sva si ogledala še stare okrašene zgradbe in elegantne hotele na aveniji La Canebiere in raziskovanje Marseilla zaključila s panoramskim razgledom iz veličastne bazilike Notre-Dame de la Garde.

Naravne lepote južno od Marseilla

Med Marseillem in manjšim ribiškim mestom Cassis je morje v apnenčasto obalo vrezalo vrsto dolgih ozkih zalivov, ki z mogočnimi skalnatimi pečinami tvorijo prav posebno geološko formacijo – calanque oz. kalanka. Prepadne pečine so v toplejših mesecih raj za avanturiste in plezalce, majhne skrite plaže pa v poletnih mesecih v zalive privabljajo množice dopustnikov. Midva sva si jih ogledala le od daleč, saj nama je presenetljivo hladen prvi november vzel veselje do čofotanja. Dan sva tako raje izkoristila za sprehod do treh najbolj impresivnih – Calanque de Port Miou, de Port Pin ter d'En-vau. Popoldan ter s tem tudi potovanje sva zaključila na skalnatem zidu nedaleč od Cassisa, kjer so nama vlažni morski piši mršili lase, midva pa sva kot začarana opazovala zaletavanje visokih penečih se valov v razbrazdano sivo obalo.