Angelčki brez kril

Otrokom, ki so bili kot nezakonski spočeti med drugo svetovno vojno, ni bilo lahko. Breda je bila ena izmed njih.

»Moja mati,« pripoveduje Breda, »je bila tipična Ljubljančanka s polno glavo domišljije in idealov. Sredi vojne vihre se je odločila, da gre v partizane, četudi so ji domači branili. Mislila je, da bo s tem naredila nekaj junaškega. Devetnajst let so jo starši kot edino hčerko zavijali v vato, pojma ni imela, kakšno je življenje. Ni bila vajena ne fizičnega napora ne surovosti narave, še manj surovosti ljudi.

Že nekaj dni po prihodu v četo je sledila prizemljitev. Mladim fantom je bilo strogo prepovedano, da bi se preveč zbliževali z dekleti. To so jim nadrejeni ponavljali kot vsakodnevno molitev. A prav poveljnik čete, ki je najglasneje moraliziral, je pozabil na vse, ko se mu je ponudila priložnost. Breda je bila premlada, da bi se uprla, poleg tega je bila vzgojena v poslušnosti. Pa tudi: bilo jo je preveč sram, da bi kdo izvedel, kaj se ji je zgodilo.

Ko je zanosila, sama sebi ni hotela verjeti. Šele ko nosečnosti ni mogla skriti pred drugimi, jo je zadelo. Menda se je obnašala, kot bi se ji zmešalo. Je rodila kar v gozdu ali pa so ji našli zavetje pri kakšni družini, ki je simpatizirala s partizani, ne vem. O tem ni nikoli govorila. Prva stvar, ki jo je izrekla, ko me je zagledala, je bila: 'Nočem je videti. Odnesite jo!' Po več zapletih, ko so si me podajali iz rok v roke, sem nazadnje pristala pri 'teti' Tilki. Pri njej so bili že trije takšni otroci, kot sem bila jaz. Nihče iz vasi ni spraševal, od kod smo. Niso nas nesli niti h krstu. Tilka je govorila, da smo kot angelčki brez kril, saj smo padali v njeno naročje, ne da bi si ona tega želela. Bila je zelo robata ženska, a dobrega srca. Skrbela je za nas po najboljših močeh, imeli smo hrano, toplo peč in nekaj reda. Ni pa skrivala, katerega ima raje. Tisti je zmeraj dobil kakšno žlico prosene kaše več kot drugi.

Med nami je bil tudi Bine. Bil je zelo lep otrok. Njegova mati, ki je bila Zagrebčanka, je vztrajala, da mu najdejo primernejšo, bolj 'kulturno' krušno mamo. Ko so Tilki povedali, da bodo prišli ponj, ji ni bilo všeč. Srce ji je govorilo, da se mora upreti, razum pa jo je svaril pred posledicami 'upora'. Tik preden so dečka odpeljali, je našla človeka, ki mu je naredil na peti z nožem posebno znamenje. Če bi se slučajno kje 'izgubil', je verjela, da ga bo s pomočjo znamenja našla.

K sebi ga je vzel starejši par s primorskega konca, ki je bil brez otrok. On je bil v prvi svetovni vojni ranjen, zato se mu ni bilo treba bati, da bi prišla ponj katera koli vojska. Fotografijo v vojaški uniformi s puško na rami je imel izobešeno kar v veži. Kasneje, ko sva bila z Binetom že par, mi je o tej fotografiji pripovedoval zanimive štorije. Novima skrbnikoma deček ni bil dosti mar. Najprej onadva, potem šele otrok! Hrane ni bilo veliko, špartanske vzgoje pa preveč. Če je štiriletni otrok ubogal, je bilo v redu, če ni, je bilo hudo. Kadar ga je bilo ponoči strah, sta ga zapirala v podstražnico, pogosto sta ga tepla ali pa je moral klečati na polenih. Od Tilke se je navadil reči 'jezusmarija', a ker sta bila nova skrbnika zagrizena ateista, se je jima čisto odpelo, kadar sta to slišala iz otrokovih ust. Usoda ga je še dodatno udarila, saj je njegova mama tik pred koncem vojne po nesreči stopila na mino. Ko jo je razneslo, je dele njenega telesa raztrosilo na vse strani. Skrbnika sta bila prepričana, da bosta dobila po vojni za svoje delo tudi ustrezno plačilo. Seveda se to ni zgodilo, zato sta Bineta brez slabe vesti poslala nazaj k Tilki. Z njim vred nas je bilo potem že šest.

Če smo bili med vojno revni, smo bili po njej še bolj. Večkrat lačni kot siti. Naše mame so se, vsaj tiste, ki so ostale žive, poročile, na nas pa so pozabile. Redke so bile, ki so prihajale na obiske. Moja mama, na primer, se je oglasila trikrat na leto: za moj rojstni dan, za prvi šolski dan in malo pred novim letom. Nekoč mi je povedala, da se je poročila. V času, ko je rodila dva polbrata, ni prihajala na obiske. Kako je jima bilo ime, nisem vedela. Uro, ki mi jo je podarila za rojstni dan, mi je Tilka zaplenila. Prodala jo je, da je lahko nakupila živeža. Malo bolje smo živeli, ko je začela dobivati nekakšno državno podporo. Da ne pozabim: Bine se je pri skrbnikih naučil branja, pisanja in igranja na klavir. Ko smo začeli obiskovati osnovno šolo, je nastopal na vseh proslavah. Prijateljstvo med nami, otroki, je bilo nekaj zelo posebnega. Bili smo kot rit in srajca. Nerazdružljivi. Pomagali smo si pri učenju, si delili sladkarije, ki nam jih je prinesel Dedek Mraz. Prav ta povezanost nam je pomagala, da smo lažje premagovali žalost, ker se mame niso več brigale za nas. Hvaležna sem, da mi je moja omogočila, da sem se lahko vpisala na babiško šolo v Ljubljani. Bine je imel po svoje srečo, da je mama padla v NOB, saj je dobil štipendijo oziroma podporo, da se je lahko vpisal v srednjo šolo. Tilka je praktično čez noč ostala sama, štirje njeni varovanci so se takoj po osnovni šoli zaposlili, ena se je že pri sedemnajstih poročila, drugi so šli v JLA, k Tilki se pa niso več vračali. Z Binetom sva bila praktično edina, ki sva ji ostala zvesta vse do njene smrti. V srednji šoli sva postala par, nekaj denarja za poroko mi je na skrivaj dala tudi mama. V zameno sem ji morala obljubiti, da je ne bom, če jo srečam na ulici, niti pogledala.«

(Konec)