Avtocestne deteljice

Primorska trdnjava, ki jo bomo danes obiskali, je znana po lepem razgledu in burji, ki v tistih krajih piha zelo, zelo močno. Nanos lahko opazujemo, ko se peljemo proti Kopru. Strme prepadne skale, kakor da se podirajo direktno na Razdrto, vam s ceste ne dajo slutiti, da med njimi poteka povsem prijetna, sicer občasno zelo strma in delno prepadna pot. Nanos je najbolje obiskati spomladi ali pa jeseni. Poleti je v teh skalah peklensko vroče, edino če ste na vrhu že pred sončnim vzhodom.

Izhodišče vzpona je Razdrto. Najbolje je, da avtocesto Ljubljana–Koper zapustimo v Razdrtem. Zapeljemo se skozi Razdrto, kjer že opazimo smerokaz. Peljemo mimo cerkve sv. Trojice in na desni strani vidimo urejeno parkirišče. Nekaj metrov gremo po makadamski cesti, s katere zavije kolovoz čez travnik. Prepadne skale Nanosa oz. njegovega vrha, imenovanega Pleša, so tik nad nami. Pot nas na koncu travnika pripelje v bukov in borov gozd, kjer se pridruži širšemu kolovozu. Malenkost višje bomo na razcepu; naravnost gre položna pot, precej daljša, ki gre mimo cerkvice sv. Hieronima, desno pa se odcepi strma pot, ki od planinca zahteva tudi nekaj plezanja. Zavarovana pot je, vsaj zame, bistveno lepša, zato se bomo po njej odpravili proti vrhu.

V začetku se pot položno vzpenja, ko pa se dotakne pobočij Nanosa, se postavi pokonci. Pot postane vse bolj kamnita in strma. Hitro pridobivamo višino, gozd se redči. Redka drevesa nam nudijo prve razglede. Ko izstopimo iz gozda, smo pod skalami Pleše. Položna stezica poteka proti vzhodu, občasno se moramo izogniti kakšni skali. Tako bomo prišli do tistega najbolj zahtevnega mesta na celotni poti. Obidemo skalo po ozki skalni polički. Mesto je prepadno, a dobro varovano. Naslednji višinski metri so tisto, zaradi česar je tako lepo hoditi in plezati po gorah; ravno prav strma pot, ki zahteva uporabo rok, na ključnih mestih pa so varovala, klini in jeklenice. Plezanje je v užitek, ki pa se prehitro konča, saj se znajdemo na strmem travniku pod Plešo.

Markirana pot zavije rahlo desno. Vzpenjamo se po travniku. Antene na oddajniku so vse bližje. Če se bomo držali markirane poti in če bo vreme jasno, bomo imeli čudovit razgled na Kamniško-Savinjske Alpe.

Nadaljujemo mimo oddajnika do razgledišča. V pravem pomenu besede. Pogled nam nese od notranjskih Javornikov do Snežnika, Vremščice, Slavnika, Čavna, Golaka; vidi se hrvaški Gorski kotar; v ozadju se bleščijo prelepi Julijci, v Italiji vidimo Karnijske Alpe in Zahodne Julijce.

Z vrha Pleše se spustimo do Vojkove koče na Nanosu, koče, ki v dneh, ko brije burja, nudi toplo in varno zavetje. Koča, ki so jo odprli leta 1949, je poimenovana po narodnem heroju Janku Premrlu - Vojku (1920–1943), ki je bil rojen v Podnanosu; pred kočo tudi stoji njegov doprsni kip.

Če se bomo vrnili po poti vzpona, hodimo previdno, saj vas bo občasno kar neslo na nos. Lahko pa se odločimo za daljšo pot, tisto ta položno, in si ogledamo še cerkev sv. Hieronima, ki je od Vojkove koče oddaljena 30 minut, datira pa v 14. stoletje. Na koncu pa le še namig: bodite zgodnji, da ne boste preklinjali potu, ki vam bo kapljal s čela; na Nanosu vam bo namreč kapljalo na nos.

Nadmorska višina: 1262 m
Višinska razlika: 640 m
Trajanje: 4 ure
Zahtevnost: 4 / 5