Bartolomejev festival

Sem na severu Portugalske, v tamkajšnjem edinem narodnem parku Peneda-Gerês. Park sega tudi v Španijo. Kamnina je granitna, torej se svetlikajo kristalčki kremena. Raste grmičevje, bori, ciprese, evkaliptusi, tise. Zelo je lepo, divje in neokrnjeno. Ljudje se izseljujejo, opuščene hiše preurejajo v apartmaje. Za bivanje je odmaknjeno, za dopustovanje je mirno in privlačno. Nisem sama, z mano so dijaki. Lani smo šli učitelji v »izvidnico«, da bi dobili novo delovišče za opravljanje prakse, letos smo tukaj že s prvo ekipo dijakov. Obisk se je začel v kraju Ponte da Barca, kjer konec avgusta prirejajo veliki festival v čast svetemu Bartolomeju. Goduje 24. avgusta in je zavetnik mesarjev, usnjarjev, knjigovezov. Je zavetnik nam bolj znanega mesta Frankfurt v Nemčiji ali Plzna na Češkem, mi pa smo na severu Portugalske. Doma sem premišljevala, kaj le neki to bo, kakšna veselica ali kaj podobnega. In bila sem nemalo presenečena, ko sem videla, kaj vse pripravljajo na tem festivalu. Traja pet dni, višek 23. 8., ko se zberejo ljudski godci, folklorne skupine, posamezniki, mlado in staro. Mesto je polno, kaj polno, nabito ljudi, ki igrajo na harmoniko, ljudske inštrumente, plešejo in pojejo. Nepregledna množica stojnic se prepleta z lunaparki, sladkarijami, šaro in kramo, vse to se najde na festivalu. Tudi nas so prosili, če bi nastopili s kakšno točko. Dijaki so privolili, kljub nekaj mladostniških pomislekov, kako bo izgledalo, ni profesionalno … Ko smo se vozili sami v kombiju z letališča do kraja Ponte da Barca, smo vadili. Sivo pot so izbrali. Ker en dijak igra harmoniko, smo prosili, če bi si jo lahko izposodili. To je izgledalo tako, da je nekdo iz skupine, ki je šla na oder pred nami, posodil harmoniko in dijak je poskusil. Harmonika je drugače intonirana, višji zvok ima, nima toliko basovskih gumbov, seveda nima Slakovega gumba, pa je fant vseeno pristal in igral na odru. Gotovo si ne predstavljate, kako težko je to. Tuj inštrument, drugačen je, pa si upaš in greš na oder in spodaj je nepregledna možica ljudi. Samo enkrat lahko ugibate, kaj je igral – Golico. Župan in vodstvo parka so bili navdušeni, ljudje so nam ploskali in čestitali. Nekaj časa sem že učitelj in vem, da se taki trenutki ne zgodijo vedno, niti pogosto. Zapomnila si bom harmonike na vrhu Triglava, kjer je dijak prav tako igral Golico. Njegov nahrbtnik je bila harmonika, opremo pa je nosil prijatelj. Drug dogodek je bil na Poljskem, ko smo gostovali z zborom. Rekli so nam, naj se naučimo njihovo ljudsko pesem Bistra voda. En večer prej smo se jo naučili po posluhu, naslednji dan je cela telovadnica otrok pela in plesala. Sedaj sem doživela nastop na takem festivalu. Blagor deželi, ki ima tako mladino, in blagor učiteljem, ki imamo take dijake.