Beg čez mejo

»Naj povem, da sem si z denarjem, ki sem ga dobil za strupene kače, kupil prve hlače v življenju. Bile so mi precej preširoke, saj sem bil zelo suh in razpotegnjen kot prekla ...«

Takšni, kot je Tomo, bi morali danes, v dneh, ko se začenja novo šolsko leto, prihajati med učence in jim pripovedovati svoje življenjske zgodbe. Bojim se, da mu marsikdo od tistih, ki mu mama še pri desetih zavezuje vezalke na čevljih, ne bi verjeli niti besedice. Še huje: lahko bi se celo zgodilo, da bi se kdo od staršev uprl temu, da bi uboge otroke strašili s takšnimi zgodbami.

»Predstavljate si 18-letnika, ki je o življenju vedel bore malo, pa gre služit vojsko v JLA! Če se danes oziram nazaj v tisto obdobje, se čudim, kako to, da sem sploh preživel, tako hudo je bilo,« se spominja Tomo.

»Najprej mi je bilo težko pustiti mamo samo. Sestra je ravno zaključila osmi razred, same neumnosti in fantje so ji mešali neumno pamet! Za pomoč sem prosil soseda. Ravno se je poročil, z ženo, kmetijo in otrokom je imel veliko dela, a mi je obljubil, da bo naredil vse, kar bo v njegovi moči. Res je. Čez deset mesecev in še malo je sestra rodila njegovega otroka … Ne vprašajte, kako sem se žrl!

V JLA sem se počutil zelo osamljenega, zmedenega in prestrašenega. Niso me toliko motile stroga disciplina, hierarhija in neenakosti med vojaki, strah me je bilo tistih, ki so se znašali nad nami – 'loleki'. Danes bi rekli, da sem doživel kulturni šok, saj sem bil vržen med fante, ki so prihajali iz vseh republik nekdanje Jugoslavije, z različnimi jeziki, narečji in kulturnimi navadami. V JLA je veljalo, da se mora vojak prilagoditi, ne glede na to, od kod prihaja, kar je zame predstavljalo velik stres. Tako kot drugi, ki so prišli iz preprostega, neukega kmečkega okolja, sem bil pogosto tarča posmeha in zlorab. Imel sem prijatelja Ivana iz Slovenije. Ni in ni obvladal srbohrvaščine. V prvih treh mesecih je noč za kazen pogosto preždel v samici. Kaj so tam počeli z njim, ne vem. Nekoč so ga odpeljali k zdravniku, od tam pa v norišnico, nakar ga nisem nikoli več videl. Vojaki smo bili deležni 'čerke' – fizičnega in psihičnega maltretiranja starejših vojakov ('đombetov').

Nevoščljiv sem bil tistim, ki so jim domači in dekleta dnevno pošiljali pisma. Moja mama praktično ni znala pisati, sestra pa se je spomnila name samo takrat, ko je zanosila in ni vedela, kaj naj stori. Nekoč so me 'đombeti' več ur namakali v ledeno mrzli vodi, ker sem menda enemu od njih izmaknil kos kruha. Kar pa ni bilo res. Komu bi se pritožil, saj je bila hierarhija zveličavna, nedotakljiva in zelo toga, pritožbe pa pogosto niso bile resno obravnavane? Še huje: tistega, ki se je pritožil nadrejenemu, so ga zaradi 'špecanja' še dodatno maltretirali. Edina dobra lastnost služenja je bila, da sem pridobil vozniško dovoljenje. Šele kasneje sem dognal, da je bilo zlata vredno.

Vrnitev domov je bila žalostna, da bolj ni mogla biti. Sestra je v tem času rodila sina, sosed je nekaj časa preživljal pri njej, nekaj časa pa pri lastni ženi. Mama je bila živčna razvalina, zaradi sramote, ki ji jo je nakopala hčerka, se je zelo žrla. Pomagal sem ji, kolikor sem ji le lahko. Vedno bolj se mi je zdelo, da življenje iz nje kar izteka. Ni imela nobene volje več, še jedla je bolj malo. Sestra se je drla nanjo in jo zasmehovala. Ni bilo lahko, saj nisem vedel, kaj naj storim. Od zraka nisem mogel živeti ... Da bi odšel s trebuhom za kruhom? Ne, samo to ne, kdo bi pa skrbel za mamo? S preprostim orodjem, ki sem ga imel doma, sem začel izdelovati mize in lesene klopi. Žal nisem bil vešč tega dela, pa je bilo vse skupaj dokaj žalostno na pogled. Enkrat spomladi, točneje 16. aprila, se je naredil lep, sončen dan. Mame zjutraj ni bilo na spregled. Iskal sem jo vsepovsod. Čez kakšen teden jo je naplavilo morje. Tako kot je živela, je tudi odšla: tiho, neopazno, kot da ne bi želela biti več v nadlego. S sestro sva se, ko sva ostala sama, še bolj prepirala.

'Prav,' sem rekel, 'odšel bom, a prepiši name nekaj zemlje, pa me ne boš več videla.' Šla sva na občino in to naredila. Odstopila mi je polovico pašnikov, sama pa je obdržala njive, ki so bile takrat veliko vredne.

Spraševal sem se, kam naj grem. Niti sanjalo se mi ni. Na Reki sem si kupil vozovnico za vlak. Ko mi bo zmanjkalo denarja, bom izstopil, sem si rekel. To se je zgodilo nič prej kot v Kranju. Malo na vlaku, malo na avtobusih sem bil skoraj dva dni. Ko sem stopil na peron, sem trčil v možakarja, ki je nekoga iskal, da bi mu 'malo pogledal' po 'mašini' manjšega tovornjaka. Ponudil sem se mu, da mu pomagam. Nekaj znanja iz JLA sem še ohranil. Uspelo mi je. Hitro sem ugotovil, da je bila cevka, ki je dovajala gorivo, stisnjena. Po spletu srečnih naključij sem postal šofer. Prve tri mesece sem spal pod ponjavo, včasih na železniški postaji, včasih v kakšni uti. Na srečo se ljudje takrat še niso zaklepali v hiše, pa je bilo do strehe nad glavo lažje priti. Potem sem dobil prosto posteljo v samskem domu. Pa mi ni bilo preveč všeč, saj sta bila z menoj v sobi dva hrusta, ki sta redno, noč za nočjo, čez balkon spravljala k sebi ženske. Kako je bilo spati ob njihovem vzdihovanju, si lahko samo predstavljate. A sem zdržal dobri dve leti. Potem pa je prišlo do nekega neljubega dogodka. Bil sem priča, ko je nekdo s črno barvo prečrtal napis Tito. K meni so prišli miličniki in mi ukazali, naj pričam proti temu človeku. 'Če ne boš, bomo zaprli še tebe, ker menimo, da si njegov simpatizer.'

(Se nadaljuje)