Belgija

V preteklem tednu sem obiskal Bruselj. Glavni cilj je bil, da se v neuradni evropski prestolnici, po dobrem mesecu dni, srečam s sinom Rokom (19). Od doma je kolesaril čez Italijo do svojega cilja v Normandiji. Že pred meseci sem kupil poceni letalsko vozovnico. Načrt je bil prvi dan potovanje in ogled dela mesta, drugi dan pohajanje po mestu in ogled evropskega parlamenta, tretji dan domov. Načrt se nama ni izšel v celoti.

Po enem mesecu je bilo zelo ganljivo srečati sina, ki se je sam odpravil na tako dolgo pot. Težko si predstavljam starše, ko se otrok odseli na drugi konec sveta. Ali družine, ki morajo zapustiti dom in gredo vsak na svoj konec iskat preživetje. Čeprav se je to vedno dogajalo in se še, si težko zamislim bolečine razhoda, pogrešanje drug drugega in stalno negotovost. Podobno je doma, kjer so generacije med seboj skregane. No, tako sva se midva srečala v Bruslju. Danes je tako, da se ne čakamo na nekem vogalu ali ob veliki trgovini, temveč se iščemo s telefonom v roki. Brez Googla ne gre več. Objem, smeh in veselja je bilo obilo.

Ker sem bil pred dvema tednoma v Bosni, so se mi nehote vsiljevale primerjave z Belgijo. Belgija razvita in bogata, Bosna (sploh izven mest) slabo razvita država, Belgija ima močan migracijski prirast, iz Bosne zelo veliko ljudi odhaja. V Belgiji je visok standard, po statistiki sedemkrat višji kot v Bosni. Glavne institucije Evropske unije so vrhunsko lepe stavbe, odprte tudi za turiste. Ker je slovenščina uradni jezik, v teh institucijah lahko dobite vodenje tudi v slovenščini. Tako se ušesa odpočijejo od angleščine. Po dnevu in pol sva se oba veselila leta v Zagreb. Zjutraj pravi sine: »Poglej elektronsko pošto!« Šok. Let odpovedan. Nadomestni let bi bil šele v nedeljo, tako da sva začela odisejado proti domu. Še največji problem je bil, ker sva imela s seboj njegovo kolo. Letala tako hitro ni bilo moč dobiti, Flixbus ne jemlje koles (kolo je bilo zapakirano v veliko kartonasto škatlo). Pomagajo pa balkanske spretnosti pri šoferjih. Dodatno sva morala prespati v Frankfurtu, nato vlak do Beljaka. Zaradi močnega deževja v Avstriji so nas obvestili, da bo vlak končal pot v Salzburgu. Nato še nekaj organizacijskih težav, izpad elektrike zaradi snega …, in ponoči naju je Mojca pobrala v Gradcu.

Potovanja so čudovita stvar, kadar so preveč adrenalinska, so pa fizično in psihično naporna. Sin Rok pa je tudi dobil življenjsko izkušnjo. En mesec biti sam na kolesu ni hec. Pravi, da se počasi navadiš in da se moraš znajti. Starši pa imamo ob takem podvigu zaupanje na preizkušnji. Skrb ostaja. Je pa res, da je precej lažje zaradi telefonov. Ker je dovolil, sva si delila lokacijo, tako da sem ves čas vedel, kje je.