Bezeg

Junij ali rožnik je mesec, ko cveti največ cvetlic. Rože cvetijo po vrtovih, cvetijo grmi, še malo, pa bomo šli nabrat rože tudi v planine. Sedaj je sezona bezga. Ko hodim peš, ogledujem, kje so bezgovi grmi. Vsepovsod jih je polno, ko dejansko hočeš nabrati to cvetje, pa sploh ni tako preprosto. Od daleč se bohotijo veliki belo-rumeni cvetovi. Ko prideš zraven, so previsoko, spodaj je graben, potok ali kakšna druga nevšečnost, da postanejo in ostanejo ti veliki in lepi cvetovi nedostopni. Greš naprej in zgodi se, da prehodiš precej razdalje, ko še vedno nimaš nobenih cvetov. Nimamo radi, da je preblizu cesta, kjer je prah ali izpušni plini. In ne sme imeti uši. Te črne nadloge ne bomo namakali za sirup ali sušili za čaj. Peljala sem se po glavni cesti in videla avto s koprsko registracijo. Na strehi avtomobila je klečal starejši gospod in trgal bezgove cvetove. Nasmehnila sem se in si mislila: saj se menda nisi pripeljal iz Kopra v Kranj, da bi nabral bezgove cvetove. Klečiš na strehi avtomobila in nabiraš bezgovo cvetje tik ob cesti. Ti so vendar polni izpušnih plinov. Pa očitno gospoda to ni motilo toliko kot mene, kar pomeni, da vsi nimajo takšnih zahtev, kot jih imam jaz. Bezeg uporabljam za dva namena – namakam ga za bezgov sirup in sušim ga za čaj. Sušilnica so kartonaste škatle, ki jih obložim s papirjem in jih nalagam eno na drugo. Garaža se tako za nekaj mesecev spremeni med drugim tudi v sušilnico. Pripravila bom precej sirupa, omejitev bodo steklenice, ki jih imam na razpolago. Ko mi bo teh zmanjkalo, bom kuhanje sirupa zaključila. Pripravila bom še sirup iz zelišč, ki rastejo v vrtu – meta, melisa, žajbelj, rožmarin. Klasično recepturo, liter vode, kilogram sladkorja, trideset cvetov in tri limone, sem precej spremenila. Sladkorja dam polovico manj, zelišč pa mnogo več. Nič ne štejem, koliko cvetov namočim, kadica je čisto polna, limon dam precej več, vsaj tri kilograme. Potem je potrebne manj citronske kisline. Včasih pomislim, koliko dela si naredim. Zakaj ne bi pili le vode. Nekateri so ponosni, da s to kuharijo nimajo nobenega opravka, ne nabirajo cvetov, ne pomivajo steklenic, jih ne hranijo, ne potrebujejo 15-litrskih ali še večjih loncev, v katerih vkuhavajo sirup. Jaz pa vlačim, pomivam, nabiram, cedim, prelivam. Ali sem malo za luno, nisem moderna in ne kupim vsega. Nisem v trendu in ne pijem le vode iz pipe. Rada nabiram rože. Vkuhavanje je delo in sok je dober. Včasih si mislim: tudi če ni tako dober, ga bodo popili malo manj. Nič ne zaleže. Če je zelo dober ali malo manj dober, vsega zmanjka. Tako je pri nas in sem zelo radovedna, ali bodo otroci to navado prenesli v svoja gospodinjstva. Ali bodo imeli na zalogi 120 steklenic, ki jih bodo neprestano pomivali, prelivali, jih prenašali iz barake v shrambo in nazaj. Kdo ve, kako bo tedaj ...