Biserna zakonca Golub

Kati in Jureta Goluba iz Voklega, ki sta v začetku januarja praznovala 60. obletnico poroke, je njuna edina hči Barbara Golub Ferenčak presenetila s slavjem, kot bi bilo poročno. Obkrožena s sorodniki in prijatelji sta v župnijski cerkvi v Šenčurju pred župnikom Martinom Golobom obnovila poročne zaobljube, nakar je sledila še zabava z živo glasbo, ob kateri sta dobro razpoložena 82-letna bisernoporočenca tudi zaplesala. Brez dvoma pa sta presenečena tudi ob prebiranju teh vrstic, saj za prispevek nista vedela; pripravili smo ga v sodelovanju s hčerjo, sicer televizijsko novinarko, ki nam je opisala življenjsko pot svojih staršev.

Poleg lepih trenutkov je življenje Golubovima prineslo tudi marsikatero preizkušnjo: oba sta v mladih letih morala s trebuhom za kruhom, srečala sta se z neplodnostjo in pred nekaj leti še s hudo Katijino boleznijo, ki sta jo skupaj prebrodila. Za dolg in uspešen zakon je po njunem mnenju poleg ljubezni potrebna tudi potrpežljivost. Vedno sta se držala vodila, da nista šla sprta spat. Ogromno jima pomeni pogovor. Ko je bila hči mlajša, so imeli ob sobotah vedno skupne zajtrke s pogovorom, ki se je včasih zavlekel vse do kosila.

Oba prihajata iz Medžimurja. Živela sta le kakih deset kilometrov narazen, in čeprav sta oba rojena leta 1942, se kot otroka nista poznala. Jure, ki se je rodil v zelo številno kmečko družino, je že v najstniških letih šel v Slovenijo, kjer je začel delati v gradbeništvu. Kati je spoznal v začetku 60. let na poroki njenega brata v Medžimurju. V tistem času je bila služkinja v Zagrebu, a je šla za Juretom v Slovenijo, kjer ji je priskrbel delo kuharice. Kuhala je za gradbenike v podjetju, kjer je delal tudi sam. Do njenega prihoda je bil njihov kuhar on, saj je bil edini, ki je znal kaj skuhati. Živela sta v Kranjski Gori, v hiški na trgu nasproti cerkve.

Nato sta šla za hlapca in deklo na eno od kmetij v Voklem. Jure je moral vmes v vojsko, Kati ga je čakala, med njima pa so krožila ljubezenska pisma. Dve leti sta bila par, preden sta se poročila. Usodni da sta dahnila v njunem rojstnem Medžimurju 2. januarja 1965. Bil je ledeno mrzel dan z obilo snega. Nevesta je bila v volnenem kostimu do kolen in salonarjih. Zeblo jo je do kosti, bila je prehlajena, na ustnici se ji je naredil herpes. Kupila si je novo šminko, a jo je pozabila uporabiti. Poročni dan je bil za Kati tako naporen, da je rekla, da se nikoli več ne poroči, tudi če jo mož naslednji dan zapusti.

Po poroki sta spet poprijela za delo na kmetiji v Voklem, nakar sta dobila službo v kranjskem Ibiju in tudi službeno stanovanje v Kranju. Kasneje sta kruh služila v Zvezdi, ves čas pa sta delala v tekstilni industriji; Kati kot tkalka, Jure pa je od mojstra napredoval do obratovodje.

Njune velike sanje so bile lastna hiša. Zgradila sta jo v Voklem, v novi dom sta se vselila leta 1978. Pri štiridesetih letih se jima je uresničila še dolgoletna želja po otroku, ki sta ga zaradi neplodnosti posvojila. Razveselila sta se nekaj dni stare deklice Barbare, rojene v Kranju, zdaj pa njuno življenje lepšajo še vnuka, osemletna Larisa in dveletni Rožle, ter zet Tomaž. Kati veliko veselje predstavlja tudi vrt, Jure skrbi za rože, imata kokoši, psa in dva mačka, z veseljem prebirata tudi naš časopis. Za naprej si želita predvsem zdravja.