Bolnišnica, 1. del

Moja poškodba je prišla do trenutka, ko so mi naredili operacijo kolena. Stranske kolenske vezi so se zarasle, sprednja križna vez je bila strgana in namestili naj bi novo, prav tako naj bi zašili meniskus in opravili ves »servis«, zdravniki rečejo toaleto kolena. Na vrsto naj bi prišla v marcu. Od 10 do 15 dni prej naj bi me poklicali po telefonu, da bi lahko uredila vse preiskave krvi, EKG in podobno. Klic sem dobila v sredo ob 14. uri, če lahko pridem naslednji dan. Nekdo je zbolel in lahko vskočim. »Seveda,« sem dejala, »čakam na vaš klic. Z veseljem, vendar nimam nobenih izvidov.« »Ni problema, vi le pridite, bomo vse opravili pri nas v bolnišnici,« mi je sporočila moja srečna zvezda, sestra, ki ureja razpored operacij. In sem šla. Ob 6.30 sem bila v bolnišnici, na tešče, pripravljena, da nadaljujemo zdravljenje poškodbe. Če sem sedaj že lahko hodila z opornico kakih pet kilometrov, bo sedaj stanje, kot je bilo na začetku, bergle, počasno in blago razgibavanje, atrofija stegenske mišice. Vsi so bili zelo prijazni. Jaz sem bila kot pacientka v bolnišnici le pri porodih, torej nazadnje pred dvajsetimi leti, edina operacija ali večji poseg v življenju je bil carski rez za prvi dvojčici, drugih izkušenj kot pacient nimam. Ni me bilo strah. Vozili so me iz ene sobe v drugo, oddajte obleko, preoblecite se v bolniško srajco, kupila sem celo nove copate, da bodo čisti in lepi. Za sprejem nas je tisti dan zjutraj čakalo 12 pacientov. Potem smo prišli na oddelek in čakali, da nas pokličejo in se v spremstvu sestre odpravimo v operacijsko sobo. Čakali smo na hodniku in opazovali jutranje dogajanje, vizito, menjava perila, zajtrk. Človek ne more iz svoje kože. Enkrat učitelj za vedno učitelj. Povsod vidiš učence, dijake in njihove mentorje in tako je bilo tudi v bolnišnici. Dijaki zdravstvene šole so bili na praksi. Prehajali so iz ene sobe v drugo, opazovali medicinsko osebje. V razredu je teorija, na delovišču izvajamo prakso. Praksa. Nad njimi je bdela učiteljica strokovnih predmetov, njihova mentorica. Potem so pisali dnevnike in zapiske, se pogovarjali s pacienti. Opazovala sem jih. Bili so zavzeti, navdušeni, pripravljali so dokumentacijo za projektno nalogo, ki jo bodo zagovarjali na maturi. Potem so bili tukaj tudi študenti. Ti so bili samostojni, brez mentorja. Imeli so drugačno uniformo in tudi oni so pisali dnevnik svoje prakse. Pogovarjala sem se z dijaki in s študenti in tako je čas hitro minil. Po viziti in terapijah so prišli iz sob ven tudi pacienti. Bolnišnica ali čakalnica pred izpiti sta prostor in trenutek, ko se lahko veliko pogovoriš s popolnimi neznanci. Ljudje pripovedujejo svoje zgodbe in prigode, nihče nima zavor. Kot da bolnišnična halja ljudi postavi na skupni imenovalec. Danes sem na vrsti jaz, jutri ti. (Se nadaljuje)